16. 7. 2018

V čem je smisel dojenja po prvem letu

Nekoč me je poklicala zaskrbljena mati, ki se je znašla v izjemno neprijetni situaciji – zaradi spora s partnerjem je morala uradno morala zagovarjati svoje ravnanje, zakaj in s kakšnimi nameni sploh še doji svojo štiriletno deklico. Dojenje se je znašlo na zatožni klopi. Materino ravnanje se je zdelo nekaj pretiranega in nenormalnega. Otrokov oče, socialni delavci in nekateri drugi uradniki so namreč dojenje doživljali drugače kot mati. Kaj lahko odgovorimo na takšne kritike? Imamo dokaze, da dojenje malčkom po prvem, drugem letu ali celo kasneje sploh koristi?

Splošna priporočila in tri naloge dojenja

Temeljno priporočilo, ki je enakovredno uveljavljeno povsod v svetu, je naklonjeno dojenju podaljšanemu dojenju d malčkov, torej otrok po prvem letu starosti. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) priporoča dojenje najmanj do drugega leta starosti otroka ali dlje, kadar sta oba, mati in otrok, vez pripravljena podaljšati. Tudi druge avtoritete na področju dojenja v svetu, na čelu z mednarodno zvezo za dojenje La Leche League International, soglašajo, naj se dojenje idealno nadaljuje, dokler otrok te potrebe ne preraste naravno. Povprečna doba dojenja na svetu je ocenjena na okoli dve do štiri leta. Ker svet, v katerem živimo, ni idealen, pa se dojenje v praksi idealno nadaljuje toliko časa, dokler otrok kaže potrebo po njem in je ta otrokova potreba sprejemljiva tudi za mater.

Po prvem letu ima dojenje tri naloge: (1) prehrambno, ki postopoma izgublja na pomenu, saj otrok je tudi drugo hrano, (2) zaščitno-imunsko, ki je zelo pomembna pri krepitvi odpornosti in lažjem premagovanju bolezni, in (3) varnostno-čustveno, ki je pomembna za otrokov fiziološki in psihološki razvoj (predvsem razvoj možganov), in sicer toliko, kolikor jo otrok individualno potrebuje.
Potreba po dojenju je tudi pri štiriletnem otroku naravna. Čeprav ustrezno sprejema družinsko hrano, ima še vedno močno potrebo po telesnem stiku, toplini, ljubezni, sesanju in varnosti. Poleg drugih načinov lahko te potrebe zadovoljuje tudi z dojenjem.

Moderno odstavljanje je prezgodnje

V sodobni družbi je velika večina dojenčkov in malčkov odstavljenih nenaravno, na pobudo staršev in okolja (Bumgarner, 2000). Otroku se v zameno ponudi nadomestek dojke (duda, steklenička). Malčki med prvim in petim letom, ki še vedno uporabljajo umetne bradavice v obliki dud in stekleničk, so neposredni pokazatelj prisotnosti naravne potrebe po sesanju na dojki. Ta potreba je torej prisotna precej dlje, kot jo je zahodna razvita kultura sprejema in moralno dopušča. Bumbgarnerjeva pravi, da je »sesanje nujno potrebna pomiritev za naglo rastočega malčka, in sicer do te mere, da malčki, ki se ne dojijo, iščejo alternativo v steklenički, dudi, sesanju prsta, las ali odejice. Sesanje alternativ lahko povzroči nepravilno izraščanje zobovja, dojenje pa pripomore k pravilnejšemu oblikovanju zobnega loka in lahko minimizira uporabo drugih tehnik samopomirjanja pri otroku.«

Dolgo dojenje je v naši kulturi manj pogosto in manj sprejemljivo zaradi sprememb načina življenja, drugačnega odnosa do materinstva, tehnološkega napredka, npr. možnosti izdelave umetnega mleka in trženja otroške hrane, vpliva medijev, ki dojke predstavljajo kot seksualni simbol, njihovo osnovno funkcijo – dojenje – pa potiskajo v ozadje. Kulturno je postala sprejemljiva navezanost otrok na igračke in umetne bradavice, materine prsi pa so začele zbujati pomisleke ali tudi odpor.

Biološke potrebe majhnih otrok pa se skozi tisočletja niso spremenile. To potrjujejo antropološke raziskave, npr. študija 64 tradicionalnih ljudstev, izvedena leta 1945. Young Colletto (1998) navajata leta trajanja dojenja:

• Stari Egipt 3 leta
• Kitajska in Japonska zgodnjega 20. stoletja 4–5 let
• Burma, Kenija in Bolivija v letih 1940-1950 3–5 let
• Inutke (Eskimke) okoli leta 1950 dojijo najdlje (v zgodovini) do 7 let
• Mongolija 2–3 leta, včasih 6–7 let
• Nova Gvineja v 60. letih 2–3 leta, včasih 4 leta
• drugi primati (človeku podobne opice): mladič se doji 5–6 let

Čas odstavljanja: argumenti

Antropologinja Dettwylerjeva (1995) je raziskala, da primati odstavijo svoje mladiče, ko jim poženejo prvi stalni kočniki. Pri modernem človeku je to v starosti okoli pet let in pol do šest let. Tudi človekov imunski sistem dozori približno pri šestih letih, zato antropologi sklepajo, da je materino mleko otroku skozi evolucijsko preteklost zagotavljalo aktivno imunost približno do te starosti. Dojenje pri naših najbližjih sorodnikih šimpanzih in gorilah traja šestkratno obdobje gestacije, kar bi ob primerjavi s človeško vrsto pomenilo 4,5 let. Antropologi menijo, da se je praksa dojenja z uporabo ognja skrajšala, vendar je v vseh družbah, ki prakticirajo biološko podprto naravno odstavljanje, ostala v navedenih okvirih. Nepričakovano skrajševanje dobe dojenja na denimo samo šest mesecev do enega leta in vzporedno hranjenje z umetnim mlekom je značilno zgolj za minulih sto let zahodne civilizacije. Ta čas je povzročil številne probleme s prehranskim zdravjem otrok in v nekaj desetletjih smo tudi s pomočjo znanosti na srečo spoznali, da smo se glede dojenja zmotili.

Raziskave drugih primatov ugotavljajo, da je človeški mladič evolucijsko opremljen tako, da zadovoljuje svoje potrebe iz materinega mleka in prek dojenja do absolutnega minimuma dveh let in pol ter do prepoznavne zgornje meje okoli sedem let. V kolikor bi bilo podaljšano dojenje škodljivo, bi nedvomno negativno vplivalo na razvoj človeške vrste in pohabilo celoten starodavni svet. (Bumgarner, 2000)

Priznana antropologinja Margaret Mead in številni drugi antropologi so odkrili, da matere odstavljajo svoje otroke seveda v skladu s kulturnimi normami (ne le po biološkem načrtu) in da bolj miroljubne ter sodelujoče kulture odstavljajo svoje otroke pozneje ter nežneje kot bolj agresivne kulture.

Kot poudarja ameriški pediater Sears, tiste moderne raziskave, ki so se ukvarjale z vprašanjem vpliva dolgega dojenja na tisoče malčkov, nesporno dokazujejo, da se v povprečju dolgo dojen otrok počuti bolj varnega, ob odraščanju laže navezuje odnose z ljudmi (ne s stvarmi), da ga starši laže vzgajajo, da izžareva večje zaupanje, bolje razvija občutek za spoštovanje, toleranco, samozavest in neodvisnost. Dojenje malčku pomeni varnostno mrežo. Vanjo se zateka čedalje redkeje in jo naravno zapusti, ko je razvojno pripravljen. »Najbolj stabilni in srečni so bili videti tisti otroci, ki niso bili odstavljeni pred svojim časom,« navaja Sears (2003).

Zdravstvene koristi dolgega dojenja

Med odstavljanjem se sestava materinega mleka prilagodi, da zadošča potrebam rastočega otroka. Mleko se spremeni tako, da se kljub zmanjševanju količine v njem ohranja primerna raven hranil in da imunološka zaščita ni ogrožena. Ko se količina popitega mleka zmanjšuje, narašča delež koristnih maščob, beljakovin in železa, poveča se koncentracija protiteles.
S podaljšanjem dojenja prek prvega leta se dokazano dodatno zmanjšajo številna tveganja, navaja mednarodna zveza za dojenje LLLI (2010): upadajo tveganja za debelost, črevesne in druge okužbe, diabetes, raka, alergije, astmo, bronhitis, vnetja ušes, več dojenja pomeni tudi manj kariesa, boljši razvoj čeljusti in govora. Pri materi dolgo dojenje znižuje tveganje za raka na dojkah in rodilih, manj je osteoporoze, slabokrvnosti in drugih obolenj.

Študija na Filipinih je odkrila, da je daljše trajanje dojenja povezano z izboljšanimi kognitivnimi sposobnostmi, kot se pokažejo v starosti 8,5 let. (Daniels in Adair, 2005)
Stuebe in kolegi (2005) so ocenili povezavo med trajanjem laktacije in kasnejšim pojavim diabetesa tipa 2 pri otroku in ugotovili, da je vsako dodatno leto dojenja povezano s 15-odstotnim zmanjšanjem tveganja za razvoj te bolezni.

Karlson in kolegi (2004) so odkrili, da je dolgo dojenje povezano z zmanjšanjem obolevnosti mater za revmatoidnim artritisom. Pri ženskah, ki so vse otroke skupaj dojile vsaj 12-23 mesecev, je bilo tveganje manjše za 30 odstotkov, zaščitni vpliv dojenja 24 mesecev ali dlje pa je bil 50-odstoten.

Materino mleko vnaša v otrokovo črevesje snovi, ki krepijo črevesje kot prvo linijo telesne obrambe. To je zelo pomembno pri preprečevanju črevesnih okužb, ki so pri majhnih otrocih nevarne (možnost dehidracije, pogoste hospitalizacije).

Pomembna korist dolgega dojenja je preprečevanje alergij v otroštvu in odraslosti. Materino mleko pomaga tudi pri zdravljenju alergij. Raziskava, ki je spremljala zdravje otrok do 17. leta in katere izsledki so bili objavljeni v medicinski reviji Lancet (Saarinen in Kajosaari, 1995), je dokazala je, da dojenje zmanjša obolevnost za alergijami vsaj še v adolescenci. Zaščita pred alergijskimi reakcijami in povečana odpornost pred okužbami sta največkrat citirani imunološki prednosti dojenja.

Dokazano je še, da malčki, ki pijejo materino mleko, zaužijejo manj kravjega mleka, ki je problematično živilo že več desetletij – v njem je prek 20 substanc, ki so za človeka lahko alergene (Stiegler, 1985). Dojenje v drugem letu in dlje pripomore k manjšemu pojavu črevesnih krčev, drisk, kožnih obolenj in kroničnih bolezni, ki so lahko posledica preobčutljivosti na kravje mleko.
Psihološki proces odstavljanja od dojenja je zapleten. Zajema mikrobiološko, biokemično, prehransko, imunološko in psihološko prilagoditev obeh, matere in otroka. Nobena raziskava ni argumentirano utemeljila, da bi bilo dojenje po prvem letu nekoristno ali škodljivo za otroka in njegov psihološki razvoj. Dojenje, ki se meri v letih, je naravno, prinaša veliko koristi in podpira zdrav razvoj otroka. Stara ljudstva so tako dečke kot deklica dojila globoko v otroštvo.

Viri:
1. Bumgarner, N.J.: Mothering Your Nursing Toddler. Schaumburg, IL: La Leche League International, 2000.
2. Young Colletto, P.: Beyond Toddlerhood, Leaven, 1/1998.
3. Dettwyler, K.A.: “A Time to Wean” in Breastfeeding: Biocultural Perspectives. Hawthorne, NY: Aldine de Gruyter, 1995.
4. LLLI, Womanly Art of Breastfeeding, Schaumburg, Illinois, 2010.
5. Sears, M. The Baby Book: Everything You Need to Know About Your Baby From Birth to Age Two. New York: Little, Brown and Company, 2003.
6. Daniels, M. C., and L. S. Adair. Breastfeeding influences cognitive development in Filipino children. J Nutr 2005; 135:2589-95.
7. Stuebe, A. M., J. W. Rich-Edwards, W. C. Willett et al. Duration of lactation and incidence of Type 2 diabetes. JAMA 2005; 294(20):2601-10.
8. Karlson, E. W., L. A. Mandl, S. E. Hankinson, and F. Grodstein. Do breastfeeding and other reproductive factors influence future risk of rheumatoid arthritis? Results from the Nurses’ Health Study. Arthritis Rheum 2004; 50(11):3458-67.
9. Saarinen, U.M. in Kajosari, M.: Breastfeeding as prophylaxis against atopic disease: prospective follow-up study until 17 years old. Lancet, 346(8982):1065-9.
10. Stiegler, Preventive Dietary Management: Prenatal, Nonatal and Infancy, 1985