15. 7. 2018

Skupno spanje je razvojni prehod

 

V zahodni družbi prevladuje ideal zgodnjega osamosvajanja in ločevanja majhnega otroka od staršev. V imenu tega ideala naj bi se otrok čim prej naučil spati v svoji postelji. To se zdi »normalno« in »prav«, toda za vse kulture in vse družine ni nujno tako.

Je to, da malček spi pri starših, res znak razvajenosti? Se dovolj zavedamo, da mora otrok za samostojno spanje postati zrel, enako kot za hojo, govor, samostojno hranjenje in druge razvojne mejnike? Večina malčkov samostojno spanje osvoji v starosti 3–4 leta, nekateri prej, drugi pa malo kasneje. Antropološke raziskave kažejo, da v mnogih kulturah matere (pa tudi babice ali drugi člani družine) spijo z malčki 3–4 leta.

Antropolog dr. James McKenna, ki se že desetletja ukvarja z biološkimi in kulturnimi vzorci spanja otrok, zatrjuje, da predšolski otroci ponoči še pogosto iščejo toplino in občutek varnosti ter da je skupno spanje pomembna evolucijska prilagoditev, ne starševska napaka. Sodobna zahodna družba je pravzaprav edina, kjer prevladuje miselnost, da je treba otroke zgodaj učiti spati in odmikati od matere.

Zakaj se nam zdi, da moramo dojenčke in majhne otroke nasploh učiti spati? Zaradi ideoloških idealov, da mora biti sodobna mati čim prej »svobodna« in »spočita za družbeno koristno delo«, seveda. Skrb za otroke v naši družbi nima statusa pravega dela. Materinstvo in razvojne potrebe otrok podrejamo drugim ciljem. Toda narave ni mogoče spreobračati brez posledic. Biološke potrebe majhnih otrok ostajajo enake kot pred tisočletji, razkorak z naravo pa mnogim staršem povzroča psihični stres. Prepričani so, da so slabi starši, če otrok ne spi sam. Da bi premagala naravo in starše ter otroke podredila sodobnemu idealu spanja »v svoji postelji«, naša družba uporablja metode zbujanja slabe vesti. Materam govori, da dojenčki in mački izsiljujejo in da tega ne smejo dovoliti. Nekateri strokovnjaki pritiskajo na družine, naj otroke učijo spati tako, da jih puščajo jokati.

Starši se le redko zavedajo, da otroci tako ne bodo postali bolj samostojni. Nasprotno, nekateri se bodo zaradi povečanega stresa (ker se starši ne odzivajo na njihove potrebe) začeli staršev še bolj oklepati. Če so takšne metode intenzivne, lahko otrok že v najnežnejših letih razvije občutke odrinjenosti, nesprejetosti in manjvrednosti.

Ponoči se starševstvo ne neha. Malčkove potrebe so resnične. V drugem in tretjem letu se uči prilagajanja, mogoče ga je spodbujati k spanju v svoji posteljici, ni pa nujno, da bo to zmogel. Ko bo star 3–4 leta, se bo postopoma naučil, da ima svet meje, ki jih mora spoštovati. Spoznal bo, da je postelja namenjena počitku, da je tam varen in da smo starši blizu. Skupno spanje je prehodna razvojna pot, ki malčka uči zaupanja in samostojnosti, staršem pa pogosto umiri in olajša življenje.

*

Če ste v stiski glede spanja, priporočam v branje kratek priročnik Spanje z dojenčkom, katerega avtor je antropolog dr. James McKenna. Slovenski prevod je dostopen skoraj v vseh slovenskih knjižnicah, pri založbi Rumina ali v kompletu s priročnikom za dojenje.

Priporočam tudi daljši članek Sodobni pogledi na spanje dojenčkov in malčkov, La Leche League Slovenija