16. 7. 2018

Ritem spanja novorojenčka

Ko prvič postanemo starši, o vedenjskih vzorcih dojenčkov običajno ne vemo veliko. Pričakovanja so eno, realnost pa drugo. Ritem novorojenčka nas lahko v prvih tednih močno preseneti. Nekatere starše spravlja tudi v stisko, saj ne vedo, ali je z njihovim otrokom vse v redu in ali sami z otrokom sploh ravnajo prav. Pozorno si preberite, kaj od novorojenčka pričakovati in zakaj, da boste bolj mirni in samozavestni že v prvih tednih.

Kako spijo novorojenčki?

Nekatere šole za starše in priročniki učijo, da se bo novorojenček dojil na vsakih nekaj ur, kar praviloma ne drži. Pričakujemo tudi, da nam bo novorojenček z jokom sporočal, kdaj je lačen, toda joka lahko tudi, ko se je dobro podojil, in ni ga mogoče odložiti k spanju. To je zato, ker podoji sploh niso obroki. Novorojenčki se običajno ne dojijo v rednih intervalih, ampak v grozdih: večkrat zapored v nekaj urah. Izmenjujejo se bolj aktivne in manj aktivne ure. Če je vaš novorojenček, denimo, trdno spal dopoldne, bo naslednji globok spanec morda potreboval šele pozno popoldne, vmes pa se bo mogoče želel »kar naprej« dojiti. Te vzorci imajo biološke temelje. Narava je poskrbela, da mlajši dojenčki veliko dremajo. S tem je zavarovala njihovo dihanje. Kadar spanec ni globok, dojenček bolje zaznava dražljaje iz okolja, to pa stimulira njegove telesne funkcije, predvsem dihanje. Dojenčki, ki se iz dremeža večkrat zbudijo, pogosteje sesajo materino mleko in običajno bolje napredujejo. Za odrasle je najboljši čim manj moten spanec, za dojenčke pa velja prav nasprotno. Zdrav, donošen in aktiven novorojenček morda globoko spi 2-krat ali 3-krat v 24 urah, preostali čas pa le drema. Ko trdno zaspi, ga boste najbrž lahko odložili v zanj pripravljen prostor za samostojno spanje (posteljico, zibelko, košek, ležalnik, voziček). Kadar bo dremal, pa bo verjetno potreboval varno naročje. Starši, ki o tem ne dobijo informacij, so zaskrbljeni in v stresu. Matere ta stres tudi zelo fizično utruja.

Ali lahko dosežemo, da novorojenček hitreje zaspi?

Ker potrebo po spanju zadovoljuje že v varnem naročju matere ali druge ljubeče osebe, prav v telesnem stiku (ne glede na način hranjenja) običajno najlaže zaspi. V naročju mu je prijetno, počuti se ljubljenega, ima dostop do mleka in varnega objema. Mnogi starši seveda želijo, da bi se dojenček čim prej privadil svoje posteljice, toda do tega pridemo postopoma. Posteljica je novorojenčku sprva tuje okolje. Tam je sam, ne sliši bitja srca, zvokov črevesja in šumenja žil, ki jih je poslušal v maternici, kar ga hitro vznemiri in prestraši. Sčasoma se dojenčki privadijo tudi na spanje zunaj telesnega stika – nekateri prej, drugi kasneje.

Kako naj tudi mati pride do prepotrebnega spanca?

Novorojenčki ritma ne morejo prilagoditi odraslim. Nič ni torej narobe, če dojenček večino časa ne more spati sam. To ne pomeni, da ste slabi starši. Skrb za novorojenčka je intenziven poporodni čas. Zato mati potrebuje veliko pomoči pri vseh gospodinjskih opravilih in to vse prvo leto. Mnoge matere se najbolj spočijejo tako, da čez dan večkrat dremajo ali spijo skupaj s svojim dojenčkom, ponoči pa tako, da ga vzamejo k sebi, če je to le mogoče in če se upoštevajo pravila varnega skupnega spanja.

Katere načine uspavanje lahko uporabimo?

Marsikaj lahko storimo, da bi bili prvi tedni ob napornem ritmu dojenčka lažji. V knjigi »Želim dojiti «sem jih nekaj navedla. Tu je povzetek.

Prepoznajte globok spanec. Pozorno spremljajte, kdaj ima dojenček obdobja dremanja, saj se tedaj zdrzne že ob manjšem premiku. Ko trdno zaspi, je telo sproščeno in mlahavo, dihanje pa mirno in globoko. Tedaj ga boste verjetno lahko nežno odložili, ne da bi čutil.

Podojite dojenčka na večjem ležišču. Med podojem ga pokrijte, podprite mu trebušček in hrbet, kot da se še dotika vašega telesa. Počakajte, da zaspi in izpusti bradavico (ali mu jo nežno izmaknite). Nato se previdno odmaknite in ga varno zagradite.

Dremajte skupaj z dojenčkom. V tandemu lezite na hrbet, dobro si podprite glavo in ramena. Dojenček naj bo stabilen na vašem trebuhu. Primerno ga pokrijte vsaj do hrbta in odejo zadelajte podse, ob boka pa si položite blazine, da ne more nikamor zdrsniti. Morda bosta lahko zadremala. To je dragocena rešitev za utrujene matere.

Uspavanega dojenčka prevzame odrasel član družine. Včasih dojenček spusti dojko in lepo drema v naročju, če bi ga odložili, pa bi se takoj prebudil. Je na voljo oče, babica ali drug odrasel član družine? Verjetno se bo tudi v njihovem naročju počutil varnega kot pri materi.

Dojenček naj spi v materini neposredni bližini. Dojenčki bolje spijo v bližini odraslih, posebej če zaznavajo materino prisotnost. Tihe in oddaljene sobe so jim tuje, saj je bilo v maternici zaradi bitja srca, zvokov črevesja in šumenja žil precej hrupno. Ne vztrajajte, da spi v posteljici, če mu tam ni prijetno. Preizkusite razna (varna) ležišča. Govorjenje ali nežna glasba dojenčkov praviloma ne motijo.

Uspavanje v vozičku in avtu. Nekateri starši tudi doma uspavajo dojenčka z ritmičnim tresenjem v vozičku, drugi pa ugotovijo, da to deluje le zunaj, ob zvokih narave. Nekateri pravijo, da dojenček zaspi ob vožnji z avtomobilom. Morda dojenček ne bo maral ne vozička niti vožnje z avtomobilom, to ni neobičajno.

Uspavanje z glasnim šumom. Če dojenčka nežno zibate in mu šuškate, mu bo morda prijetno. Glasen ššššššš oponaša šumenje materinega ožilja. Nekateri starši so dojenčka umirili ob poslušanju šuma sesalnika za prah ali sušilnika za lase.

Kaj pa, če otrok neprestano joka?

Najprej se moramo prepričati, kako polni pleničke in ali dovolj dobro napreduje. Če je vse v redu, se vprašamo, ali se laže umiri v varnem telesnem stiku, ob nadaljnjem dojenju, stabilnem rahlem zibanju,ko je prižet ob materino telo. Če neutolažljivo joka, moramo preveriti morebitne zdravstvene vzroke. Občutljivi dojenčki in dojenčki v težavah pogosto zavračajo vsakršno spanje zunaj telesnega stika. To velja predvsem za dojenčke s kolikami in alergijami, bolne dojenčke in novorojenčke po težkem porodu.

Katere so največje napake pri uspavanju?

Glavna »napaka« izvira pravzaprav iz sodobne miselnosti, ki je ni prakticirala nobena pretekla družba. Otroke sicer lahko »učimo spati« in jim po navodilih priročnikov privzgajamo »red in urnik«, da ne bi postali razvajeni, toda telesni stik, ki si ga večina dojenčkov in malčkov zelo želi in ga tudi zares potrebuje, je biološka potreba, ne razvajenost. Otrok mora za samostojno spanje postati razvojno zrel, enako kot za hojo, govor, samostojno hranjenje in druge razvojne mejnike. Večina majhnih otrok povsem samostojno spanje osvoji nekako v starosti 3–4 leta, nekateri že prej, nekateri morda malce kasneje. Antropološke raziskave kažejo, da v mnogih kulturah matere (pa tudi babice ali drugi člani družine) spijo s svojimi dojenčki in malčki 3–4 leta. Antropolog dr. James McKenna, ki se že desetletja ukvarja z biološkimi in kulturnimi vzorci spanja otrok, zatrjuje, da predšolski otroci ponoči še pogosto iščejo toplino in občutek varnosti ter da je skupno spanje normalna ter zelo pomembna evolucijska prilagoditev, ne pa starševska napaka. Materinstvo in razvojne potrebe otrok v razviti družbi preveč podrejamo drugim ciljem, toda narave ni mogoče spreobračati brez posledic. Biološke potrebe majhnih otrok ostajajo enake kot pred tisočletji, razkorak z naravo pa mnogim staršem povzroča veliko nepotrebnega stresa. Tudi majhni otroci se odzivajo stresno. Kadar se starši ne odzivajo na njihove potrebe, se začno staršev še bolj oklepati. Če so takšne metode intenzivne, lahko otrok že v najnežnejših letih razvije občutke odrinjenosti, nesprejetosti in manjvrednosti. Ponoči se starševstvo ne neha.