8. 10. 2018

Kako je zacvetel posel z mlečnimi nadomestki

 

Mineva poldrugo stoletje od izdelave prve komercialne formule za hranjenje dojenčkov (leta 1867). Prodaja umetnega mleka se je za tem začela povečevati. Dojilo je manj žensk in znanja med materami je pričelo postopoma primanjkovati. Dojenje je ponekod veljalo tudi za manjvredno početje. Nato je prišlo do vzpona prehranske industrije. Denarja za oglaševanje novih mlečnih mešanic je bilo čedalje več in industrija je pričela promovirati nov življenjski sloga moderne matere in dojenčka s stekleničko. Kako se je vse to sploh zgodilo in kaj lahko storimo, da bi umetnost dojenja spet postala nekaj običajnega in da bi čim več otrok lahko pilo materino mleko?

Od dojilje do zatona dojenja

Materino mleko je nepogrešljiva hrana dojenčkov in malčkov skoti vso zgodovino razvoja človeške vrste. V vseh obdobjih so obstajale matere v težkih življenjskih okoliščinah, ki so morale poiskati nadomestek: mleko druge ženske, mleko živali ali drugo hrano, s katero otrok lahko preživi. V nekaterih kulturah so se razvile prakse zgodnjega omejevanja dojenja (npr. v prvih dneh, ko priteče mlezivo; verjeli so, da je mlezivo oporečno) ali pa so postavljali zgodnjo mejo, do kdaj so otroci še lahko dojeni (do dveh ali treh let, do rojstva naslednjega otroka ipd.). Kot vemo, matere iz visoke družbe niso vedno hotele dojiti, saj je dojenje v določenih obdobjih veljalo za manjvredno in nečisto. Otroke so hranile dojilje, ki so doma včasih pustile svoje dojenčke in malčke. To so bili stresni časi in namesto materinega mleka so nekateri otroci torej potrebovali nadomestke – neredko za ceno zdravja ali preživetja.

Obdobje množičnega zaposlovanja dojilj, ko so se premožnejše meščanske ženske dojenju odrekle, se je nadaljevalo še v 19. stoletju. Tedanji sistem družbenih vrednot, ki je dojenje potisnil ob rob (to je bilo za dame neustrezno opravilo), je tlakoval pot zatonu dojenja, ki se je v bistveno širših razsežnostih zgodil stoletje kasneje, najprej v razviti Zahodni družbi. V drugih kulturah in delih sveta so otroci ostajali polno dojeni v povprečju od dve do štiri leta. Odnos do dojenja na Zahodu je ostal podoben tistemu v 19. stoletju, le namesto dojilj je postalo popularno mleko živali. Sredi 19. stoletja so bile ljudem znane resne posledice takšnih praks, saj se je poslabšalo zdravje in povečala umrljivost dojenčkov. Da bi te posledice omilili, so začeli živalskemu mleku dodajati med, smetano, vodo, dojenčkom pa nato čim bolj zgodaj uvajati tudi sadni sok in ribje olje.

V veri, da bi težave rešili bolje, je bila leta 1867 izdelana prva komercialna mlečna formula. Konkurenca je rasla, industrija mlečnih nadomestkov se je razvijala s silovito hitrostjo in posel je kmalu zacvetel. Marketinške aktivnosti za prodajo umetne otroške hrane so postale tako intenzivne, da so segle v samo jedro zdravstvenih in vzgojnih ustanov. Komercialni pritiski na matere, naj uporabljajo nadomestke, so zasenčili v začetku morda še prisotno namero izumiteljev mlečnih formul, da bi s svojimi pripravki rešili ogrožene dojenčke brez mater ali težke situacije, ko imajo matere resne težave z dojenjem. V Evropi in ZDA je bilo namreč v začetku 20. stoletja dojenih še večina majhnih otrok. Postopoma pa jih je čedalje več začelo piti nadomestke. Do 50. let 20. stoletja se v ZDA ni več dojila kar polovica vseh dojenčkov.

Propaganda umetnega mleka

Nikoli prej, razen minulih 70 let – od naglega povojnega vzpona prehranske industrije – ni prišlo do tako vseobsegajočega in načrtnega spodbujanja ter propagiranja (ali celo vsiljevanja) uporabe mlečnih nadomestkov. Dojenje se je ženskam še vedno predstavljalo bolj ali manj kot nečisto, nepotrebno, fizično obremenjujoče, celo neokusno. Dojke so v istem času postale seksualni simbol številka ena. Medicinsko osebje je razglašalo, da ima o hranjenju dojenčkov več znanja od mater, ki so umetnost dojenja tisočletja prenašale iz generacije v generacijo. Matere pa so temu postopoma pričele verjeti. Kako tudi ne, saj je bilo oglaševanje novega življenjskega sloga prisotno vsepovsod, mati s stekleničko pa je bila videti napredna, moderna in pametna. Mnoge matere so tako postale vestne potrošnice mlečnih nadomestkov in nato tudi manjvredne, zdravstveno tvegane otroške industrijske hrane.

Zanimivo je, da je prehranska industrija (v sodelovanju z zdravstvenim sistemom) potrebovala izjemno kratek čas, da je v 60. in 70. letih 20. stoletja vzpostavila povsem nenaraven način prehrane otrok in nov, industrializiran vrednostni sistem. Ker moderne prakse niso temeljile na pravi znanosti, čeprav so se ves čas delale znanstvene in strokovne, so matere in otroci plačevali visoko ceno. Družine so plačevale prek družinskih proračunov, otroci s svojim zdravjem, družba iz zdravstvene blagajne. Nedojeni otroci so v povprečju obolevali več in se razvijali slabše.

Kako nadomestkom dati ugled

Zaradi delovanja nekaterih mednarodnih organizacij, denimo La Leche League International, ki so jo ustanovile in vodile matere same, ter zaradi novih raziskav, ki so bile večinoma izvedene šele v 80. in 90. letih 20. stoletja, so se razmere pričele izboljševati. Prve mesece in leta življenja materino mleko spet prejema več otrok.

Toda oglaševanje in lobiranje prehranske industrije ostaja močno (ali celo bolj dovršeno), zdravstveni sistem pa materam ne ponuja dovolj pomoči. Zato se ne moremo kar vrniti v čas, ko je dojila velika večina mater. Mlečni nadomestki se bodočim materam pogosto prikazujejo kot le malenkost drugačni od materinega mleka. Materino mleko se obravnava prednostno, skoraj tako, kot bi šlo za nekakšen »nadstandrad«, zdravstvenih tveganj hranjenja z nadomestki pa se ne razkriva.

Dejstvo je, da tudi v razviti družbi nekatere matere – zaradi težkih življenjskih situacij – ne dojijo svojih otrok in potrebujejo nadomestno hrano. Družba bi se zanje lahko bolj potrudila. Lahko bi jim pomagala priskrbeti donirano čoveško mleko, torej pregledano mleko druge matere (za to v svetu skrbijo mlečne banke; v Sloveniji je nimamo). Dolga vrsta študij dokazuje, da mlečne banke ustvarjajo prihranke zdravstvenemu sistemu.

Zakaj potrebujemo ženske skupnosti

Zgodovine ne moremo spreminjati, lahko pa se iz nje kaj naučimo. Predvsem se moramo vprašati, kaj lahko matere same naredimo za to, da bo pri dojenju čedalje manj težav in da bo dojenje spet postalo to, kar je bilo – normalen način hranjenja majhnih otrok.

Da bi to dosegli, se moramo ženske povezovati in si znanje deliti. Pri tem moramo biti razumevajoče, strpne in pogumne. Kaj najbolj potrebujemo?

1. Razumevanje med generacijami
Poskusimo razumeti, da so naše babice in matere živele v času, ko niso imele pomoči in podpore. Prejemale so nasvete, naj uporabljajo umetno mleko. Mnoge so zmotno mislili, da so težave dedne ali da imajo nekakovostno mleko

2. Strpnost – nezmožnost dojenja res obstaja
Pomislimo, da vsaka ženska resnično ne (z)more dojiti, tudi če njeno telo tvori mleko za dojenčka. Težke življenjske situacije dojenje včasih zelo otežijo ali ga onemogočijo. Čeprav si mati želi in se neizmerno trudi, dojenje ne steče.

3. Zavedanje o tveganjih
4. Proizvajalec industrijske otroške hrane ne prevzema nobene odgovornosti za razvoj in dolgoročno zdravje otrok, hranjenih z njegovimi izdelki. Četudi ve, da industrijska hrana poveča tveganje za težave z zdravjem, vseeno oglašuje svoje izdelke (včasih tudi neetično). Odgovarja namreč za svoje poslovne rezultate. Za zdravje svojih otrok smo odgovorni starši sami.

4. Zavedanje o lobiranju
Saj veste, kajne, da je prehranska industrija največja industrija na svetu in da svoje interese uresničuje tudi prek lobiranja (vplivanja) na strokovnjake, posebej na nacionalne in mednarodne organizacije, ki sprejemajo smernice za prehrano otrok. Spreminjanje prehranskih smernic je pogosto povezano tudi z lobiranjem .

5. Zahtevajmo mlečno banko
Civilna družba, materinske skupine in drugi, bi na državo lahko usmerjali zahteve, naj organizira zbiranje materinega mleka tistih doječih mater, ki ga želijo podariti. Donirano mleko naj se najprej ponudi materam nedonošenčkov in bolnih novorojenčkov, da se poveča stopnja preživetja in zmanjša obolevnost prve tedne po rojstvu.

6. Pridobimo prave informacije
Najbolje se o dojenju lahko poučimo v materinskih skupnostih, na srečanjih doječih mater, v spletnih skupinah za pomoč pri dojenju. Izmenjujmo pozitivne izkušnje in jih prenašajmo na matere, ki znanje o dojenju potrebujejo.

7. Dojenje obravnavajmo kot normalno
Vzdržimo se poveličevanja dojenja. Dojenje ni tekmovanje, ki loči boljše in slabše mame. O dojenju raje govorimo kot o nečem, kar je naravno, a včasih težko. Dojenja se je treba naučiti. Pripravljene bodimo pomagati, brez obsojanja.