16. 7. 2018

Kako dolgo naj traja podoj?

Matere v prvih dneh dobijo vrsto nasvetov, kako pogosto, kako dolgo in v kakšnem vrstnem redu naj novorojenčka pristavljajo na dojko. Nekateri nasveti so medsebojno nasprotujoči in povzročajo veliko zmede. Da bi našli »optimalen« ali najbolj »pravilen« način dojenja, se s to dilemo občasno ukvarjajo celo znanstveni raziskovalci. Izsledki študij lahko povedo marsikaj zanimivega, a dilem običajno ne razrešijo. Včasih jih še bolj zapletejo.

Raziskava Walshawove (2008) je eden od takšnih poskusov, ki prinaša v prakso dojenja več vprašanj kot odgovorov. Njena metodologija je preučevala doječe pare v prvih 12 tednih po porodu in je predpostavila dve doječi situaciji. Enemu načinu je rekla »tradicionalno« dojenje, kjer so preučevane matere svoje dojenčke pristavljale na obe dojki vsak podoj, vendar so jim čas dojenja omejile na deset minut na vsaki dojki. Drugemu načinu pa je rekla »moderno« dojenje, kjer so se dojenčki lahko dojili brez časovne omejitve, vendar le na eno dojko na podoj. Rezultati naj bi pokazali, da so dojenčki pri prvi metodi napredovali bolje kot pri drugi metodi.

Ta raziskava, kot tudi njeni sledilci ali posnemovalci v znanosti ali vsakdanji praksi, materam dajejo zavajajoče informacije. Dojenje je tisočletna veščina, ki je ni mogoče skrčiti na načina ali dve metodi in ugotavljati, katera je boljša. Dojenje je paleta najrazličnejših kombinacij podijev in časovnih ter oblikovnih izvedb, ki ne potekajo enakomerno skozi dan, ampak se tako število kot trajanje podojev ves čas prilagaja dojenčkovim zmožnostim in potrebam. Ne nazadnje sta tudi oznaki tradicionalno in moderno povsem zgrešeni, saj matere v družbah pred moderno dobo niso omejevale dojenja na deset minut na vsaki dojki niti dojenja niso razumele skozi logiko obroka in hranjenja v ritmu enakomernih intervalov. Veliko bolj kot »moderne« matere so se zavedale tega, da dojenja ne omejujemo, ne po času sesanja na eni dojki ne po ponujanju zdaj ene zdaj druge dojke.

A vseeno poglejmo, kaj je ugotovila ta nenavadna raziskava. Zakaj so dojenčki, ki so se 12 tednov dojili vsak podoj na obeh dojkah, napredovali bolje?

Do tega je prišlo zato, ker je dojenje, kadar sta vsak podoj stimulirani obe dojki, praviloma boljše za tvorbo mleka. Do tega je prišlo kljub temu, da so podoje omejevali na deset minut! V raziskavo so bili gotovo vključeni donošeni, zdravi in aktivni novorojenčki – če bi bili med njimi nedonošenčki, zlatenični dojenčki ali od poroda utrujeni zaspančki, rezultati najbrž ne bi bili takšni, saj šibkejši sesavčki za dobro dojenje praviloma potrebujejo tudi trikrat do petkrat več časa! Lahko bi rekli, da je dojenje uspelo ob pogosti stimulaciji dojk samo premagalo umetne časovne ovire, ki so jih materam postaviti raziskovalci

In kaj je bilo narobe z drugo metodo? Dojiti neomejeno in na otrokovo pobudo prav tako ne pomeni dojiti uro, dve ali še dlje samo na eni dojki. Matere v Sloveniji pogosto menijo, da ni dobro ponuditi še druge dojke v krajšem času enega podoja, dokler dojenček prve dojke ni »popolnoma izpraznil«, ker tako tvegamo, da dojenček morda »ne bo dobil dovolj smetane« ali ker to kaže, da »mati morda nima dovolj mleka«, če ena dojka ne zadošča, da bi se otrok nasitil. Nič od tega ni res. Dojke ni mogoče nikoli popolnoma izprazniti, saj se mleko tvori ves čas. Konca ni. Nemiren dojenček si želi boljši tok mleka, a mati druge dojke ne upa ponuditi, posledica pa je, da se mleko redkeje porablja in da telo njegovo tvorbo upočasni, namesto da bi jo povečalo in pohitrilo. Mati se čudi, da mleko še teče, če dojko iztisne, dojenček pa se na dojki krega ali zaspi. Matere v tej študiji dojenčkom niso dajale na voljo vsega mleka, ki je bilo na razpolago, zato se mleko ni tako dobro tvorilo in dojenček ni tako dobro napredoval, kot bi lahko. Druga metoda je povzročila premajhno stimulacijo dojk in neporabljanje dela mleka, ki je bilo na razpolago. Pričakovana posledica je bila nižje napredovanje na teži.

Kako torej dojiti? Mnogo novorojenčkov je počasnih, zaspanih, omotičnih od zdravil ali pomirjeval pri porodu, zato jim časa na dojki ne smemo omejevati ne na deset, ne na petnajst ne na dvajset minut. Pravila ni. Po težkem porodu, dremavim, zlateničnim otrokom, ki težo pridobivajo nekoliko počasneje, ne priporočamo gledanja na uro. Otroka je treba dobro opazovati: ali je res dobro (široko) prisesan na dojko, ali aktivno sesa in požira mleko, ali polni pleničke. Če izgublja interes, ne sesa več aktivno, tone v dremež in menimo, da bi mu koristilo več mleka, zamenjamo stran. Aktivno sesanje morda ni več zaznavno po 15 ali 20 minutah, včasih prej, včasih kasneje. Novorojenčkom priporočamo vsaj 10–12 aktivnih podojev, mnogi jih imajo tudi precej več, nekateri, teh je malo, pa manj, a vseeno dobro napredujejo.

Formula 10+10 minut je lahko polomija. A je, kot vidimo, običajno še vseeno uspešnejša od te, če novorojenčka pustimo le na eni dojki, da tam seslja, drema, spet sesa, druge dojke pa mu ne ponudimo več ur. Če želite spodbujati tvorbo mleka, ponudite tudi drugo dojko, otrok pa naj se odloči, ali jo potrebuje. Materam dojenčkov, ki se ne dojijo dovolj aktivno in zato napredujejo prepočasi, priporočamo večkratno menjavanje strani v uri ali dveh. Tudi to je lahko zelo dober podoj, ko smo dojenčka spodbujali k sesanju z dvakratnim ali trikratnim izmeničnim krajšim ponujanjem vsake dojke. Ta metoda dojenčka zaspančka motivira, da več sesa in bolje napreduje.

Ne priporočamo torej ne ene in ne druge »znanstveno« predlagane metode. Pri zdravem, aktivnem, živahnem dojenčku, ki učinkovito vleče mleko iz dojke, deluje katerikoli pristop. Dojite na otrokovo pobudo. Če je ta premajhna zaradi zaspanosti, pa naj bo pobuda materina. Dojki sta namenjeni temu, da ju uporabite pogosto, in ne temu, da se na mleko čaka in da se ponudbo mleka v katerikoli dojki zamika na kasnejši čas. V tem je umetnost dojenja, ne v štetju ur ali minut.