7. 5. 2019

18. Zbujanje zaspančka

Mati:  Naš dojenček preveč spi, za hranjenje ga moramo zbujati. Kako naj ga pripravimo do tega, da bo zainteresirano sesal? Porod je bil kar hiter, prejela pa sem protibolečinsko injekcijo. Patronažna sestra meni, da je zaspan, ker je nekoliko zlateničen. Dojko sicer išče, a na njej hitro zadrema. Čeprav ga skušam ohraniti budnega z različnimi dotiki, mleka ne vleče dobro.

Svetovalka: Zelo dobro je, da ste ugotovili, da je vaš fantek preveč zaspan in da se zaradi tega premalo aktivno doji. Ker veste, da ima težave, mu lahko pomagate. Pomembno je, da se sprijaznite z mnenji, da imate morda »premalo mleka«, da je vaš novorojenček »po naravi lenušček« ali da »nima dobrega sesalnega refleksa«, zaradi česar najbrž »z dojenjem ne bo nič«. Zaspančki niso leni, le utrujeni so od poroda in pod vplivom zdravil (narkotikov, analgetikov, umetnih popadkov ipd.). Ker dobivajo premalo mleka, pa lahko postajajo še manj odzivni ali celo letargični. Novorojenčki, katerih matere so prejele protibolečinske narkotične injekcije, so lahko tudi nekaj tednov pod vplivom teh zdravil. Dobro je, da se mati vzrokov zaveda in jih ne išče tam, kjer jih praviloma ni – v »premajhni količini« ali »slabi kakovosti«  materinega mleka. Če mati razloge pozna, lahko vso svojo energijo usmerja v zbujanje in spodbujanje dojenčka, v učenje dojenja in po potrebi tudi v dohranjevanje. Morda potrebuje nekaj dni ali več tednov, da bo na dojki postal bolj buden in dovolj aktiven. In kako mu lahko najbolj pomagate?

Prvo pravilo: Ne izgubite volje do pristavljanja! Ne izgubite je, tudi če vama sprva ne bo uspevalo in se vam bo zdelo, da dojenček na dojki sploh ne pije. Z nekaj vaje bo ugotovil, da je dojenje prijetno, da lahko sesa, se tolaži, in, glej no, od časa do časa mleko kar samo priteče v njegova usta. Stik z dojenjem je pomemben. Če je mogoče, ga ob vsaki priložnosti na dojko pristavite vsaj za kratek čas. Nekatere matere zaspančka vedno najprej skušajo podojiti. Če pije bolje malo in hitro zaspi, ga skušajo po podoju, še preden zaspi, dohranjevati. Druge matere opažajo nasprotno, da podoj ni učinkovit in da dojenje novorojenčka takoj uspava, zato otroka delno nahranijo pred podojem, nato pa ga mirneje pristavijo in spodbujajo še k sesanju na dojki. Možnosti je več, ključno pa je, da se otrok privaja na dojenje.

Drugo pravilo: Pravilno pristavljanje je odločilno! Zaspančka utrudi že nekoliko slabši položaj, zato ga res dobro in pravilno pristavljajte (glej članek XX). Mati naj se ne sklanja nad otroka, pač pa naj otroka podloži, da bo v višini dojke. Teža dojke ne sme pritiskati na njegovo spodnjo čeljust. V dojko naj bo zarit, le nosek je prost, ustnici nista uvlečeni, zaobjameta naj večji del bradavičnega kolobarja. Otrok je z vsem telesom obrnjen proti materi, glavica je v ravnini s telesom, sicer ne more požirati mleka.

Tretje pravilo: Dojite na svojo pobudo, zbujajte! Zaspančki pogosto ne jokajo glasno, morda milo cvilijo ali stokajo, čeprav so že zelo lačni. Nekateri kar spijo – ure in ure. Moči jim lahko hitro pešajo in lahko se znajdejo v nevarnosti dehidracije. Ne moremo se zanesti, da se bodo že oglasili, ko bodo lačni. Pri zaspančkih ne velja pravilo, da dojenje najbolje teče na otrokovo pobudo. Poskrbeti moramo, da bodo imeli vsaj osem dobrih podojev v 24 urah, pri katerih bodo aktivno sesali in tudi požirali mleko vsaj 15 do 20 minut (vpr. 14).  Nekatere zaspančke lahko zbudimo pogosto, toda vsakič sesajo le malo. To je odlično, morda bodo ob pogostih ponovitvah vendarle dobili sami dovolj mleka in dohranjevanje ne bo potrebno. Pri nekaterih je zbujanje bistveno težje in števila podojev ne moremo bistveno povečevati. Tedaj moramo premisliti, kako v tem majhnem številu poskusov v želodček spraviti dovolj mleka.

Poglejmo najbolj uveljavljene načine, kako lahko zaspančke spodbujamo in motiviramo za bolj aktivno dojenje.

  1. Zbujanje podnevi in ponoči
  • Zaspančke zbujamo tako podnevi kot ponoči. Podnevi jih zbujamo večkrat, ponoči redkeje, da se tudi mati lahko nekoliko spočije.
  • Nekateri priporočajo zbujanje na dve uri podnevi in na tri do štiri ure ponoči, kar je lahko dober pristop. Ker imajo mnogi zaspančki dolgotrajna hranjenja in lahko podoji z ukrepi za spodbujanje sesanja in z vsemi prekinitvami vred trajajo tudi uro in več, se lahko zgodi, da bomo dojenčka komajda odložili k spanju, pa bo spet čas, da ga zbudimo. To seveda ne gre. Včasih je bolje, da podojev ne načrtujemo po urah, ampak zaspančka večkrat zapored dojimo in spodbujamo v določenem delu dneva (npr. v urah, ki sledijo daljšemu spancu).
  • Novorojenčka večkrat pristavljamo v obdobju nekaj ur (denimo v uri do dveh, morda tudi v treh do štirih urah, po potrebi). Temu pravimo dojenje v skupkih ali grozdih. Dojimo in spodbujamo s kratkimi prekinitvami in vmesnim dremanjem, ki ga otrok najbrž »opravi« kar na dojki. Uram spodbujanja bo sledil daljši spanec. Po daljšem spanju bomo vedeli, da otrok mleko zagotovo spet potrebuje in v naslednji uri, dveh ali treh ga bomo ponovno aktivno spodbudili k sesanju in mu pomagali, da bo dobil čim več mleka. Z opazovanjem otrokovega napredovanja in ritma lahko ugotovimo, kdaj je otrok najbolj odziven in dovzeten za spodbujanje in učenje dojenja.
  1. Zbujanje pred podoji
  • Zaspančka je dobro previti pred podojem, da se bolj prebudi. Ko je razvit, z nožicami nežno »vozimo kolo«. Če je zelo zaspan, ga lahko nežno umijemo ali preoblečemo, morda ga bo šele to predramilo. Nekatere matere ugotavljajo, da med previjanjem dobro deluje tudi masaža dojenčka. Morda se bo obrnjen na trebušček počutil varneje.
  • Poskrbimo, da otrok ne bo preveč oblečen in da mu ne bo pretoplo. Pozorni bodimo tudi na temperaturo v stanovanju, saj postanejo dojenčki nad 27 °C bolj zaspani.
  • Iz dojke z roko iztisnemo nekaj kapljic mleka ter z njim namažemo otrokova usteca ali pa otroka približamo dojki, da začuti mleko. Mati lahko tik pred pristavljanjem (z masažo in iztiskanjem nekaj mleka ali s prsno črpalko) sproži izcejanje mleka – to bi s sesanjem na dojki opravil tudi sam, a morda mu bo v veliko pomoč, če se bo lahko pristavil na dojko, iz katere bo mleko že intenzivneje teklo v njegova usteca.
  1. Spodbujanje med podoji
  • Ko se otrok pristavi, ga k boljšemu sesanju spodbujamo z nežnimi premiki in dvigi, lahko ga večkrat pobožamo pod bradico ali po glavici, lahko mu nežno drgnemo stopala in hrbet.
  • Zaspančku pomaga, če mu mati podpira dojko, da teža dojke ne pritiska na spodnjo čeljust.
  • Zelo zaspanega otroka lahko nežno otiramo z vlažno krpo po obrazu, med tem ko se doji.
  • Morda bo bolje sesal, kadar se ne bo dojil leže, ampak v malce bolj pokončnem položaju.
  • Mnogi zaspančki dobivajo hitreje več mleka, če matere pogosteje menjavajo strani dojenja, vsak premik z ene dojke na drugo lahko otroka, ki na dojki drema, spodbudi k boljšemu sesanju.
  • Še pred premikom na drugo dojko lahko mati dojko, na kateri se otrok doji, tudi stiskala z roko. Temu pravimo kompresija dojke, z njo mati dojenčku pomaga do boljšega toka mleka.
  1. Drugi ukrepi, da se podoj ne konča prehitro
  • Zaspančka večkrat dvignemo, da podre kupček. S spremembo položaja se nekoliko zdrami, nato pa ga ponovno skušamo dojiti.
  • Zaspančka lahko po tem, ko smo izčrpali opisane načine spodbujanja, včasih kar odložimo. Nekateri dremajoči novorojenčki hitro začutijo, da niso več v varnem naročju, zato izrazijo svoje nezadovoljstvo. Tudi to je način, da se zdramijo in nadaljujejo z dojenjem. Če otrok kar spi, ne da bi se oglasil, se seveda ne smemo zanašati na ta ukrep.
  • Zaspančku vedno ponudimo še drugo dojko, tudi če je videti zadovoljen ali če menimo, da ga dojenje ne zanima več. S tem povečamo verjetnost, da bo prek celega dneva dobil kar največ razpoložljivega mleka pri materi.

Kompresija dojke je učinkovita tehnika spodbujanja zaspančkov. Mati dojke ne stiska, dokler dojenček sam kar dobro vleče in požira mleko. Ko vidno upočasni, požira le tu in tam ali skuša zadremati, mati stiska dojko, na katero je dojenček pristavljen. Pridrži jo s prosto roko, tako da je palec na vrhu dojke, vsaj dva do tri centimetre stran od bradavice, preostali prsti pa so nasproti palca, prav tako odmaknjeni od bradavice (temu pravimo C prijem). Mati dojko stisne, ko dojenček premika usteca in seslja. Stiskanje ne sme boleti. Stisne lahko večkrat, dokler dojenček sesa. Prste premika po dojki, da stimulira različne mlečne vode. Ko otrokova usteca mirujejo, tudi mati počaka. S pravilnim izvajanjem kompresije lahko pomembno povečamo tok mleka za svojega dojenčka. Stiskanje dojke je veščina, ki jo osvojite v nekaj dneh, zato ne obupajte prehitro, če se dojenček sprva ne bo odzival.

Sesanje ali sesljanje? Ob izvajanju kompresije se boste naučili opazovati, kdaj vaš otrok res aktivno pije mleko in kdaj na dojki počiva ali seslja. Včasih matere mislijo, da se je otrok moral nahraniti, saj je bil dolgo na dojki, toda pri zaspančkih za to ni nobenega jamstva. Morda bo je bil dolgo na dojki in večino časa sesljal, mleka pa skoraj ni požiral. V porodnišnici vam izkušeno osebje lahko pomaga razlikovati in opazovati, kdaj dojenček dobro pije mleko. Svetovalka za dojenje vas lahko napoti na spletne strani, kjer si je mogoče ogledati posnetke novorojenčkov, ki zelo dobro vlečejo na dojki, in zaspančkov, ki šibko sesajo in ne požirajo kaj dosti mleka.

Dohranjevanje. Mati, ki mora zaspančka dohranjevati, poskuša iztiskati svoje mleko (vpr. 15, 77), kadar to ni mogoče in dojenček potrebuje tudi prilagojeno mleko, pa je dobro vedeti, da večje količine prilagojenega mleka dojenčka pogosto še bolj uspavajo. Morda bo že po srednje veliki količini dodatka (npr. 40-60 mililitrov) tako trdno spal, da ga dolgo ne bo mogoče zbuditi. Pri zaspančkih to ni dobra novica. Mnogi so se pripravljeni bolje in pogosteje dojiti, če dohranjevanje s prilagojenim mlekom poteka v majhnih količinah (npr. 10-30 mililitrov) in po potrebi večkrat (odvisno od vrste težav in napredovanja otroka). Dobra stran dohranjevanja »večkrat po malo« je tudi ta, da lahko malo dodatka ponudimo brez stekleničke in brez sesalne zmede – po žlički, kapalki, brizgi, lončku ali cevki (vpr. 19).

Skrbno spremljajte znake, po katerih vemo, da dojenček dobiva dovolj mleka (vpr. 14) in da ni morda v nevarnosti dehidracije (vpr. 78). Dober znak je vsaj pet polulanih in vsaj dve pokakani plenički v 24 urah. Poskušajmo doseči vsaj osem (kolikor je mogoče aktivnih) podojev. Novorojenček lahko izgubi največ desetino porodne teže, zadovoljni pa smo lahko, če ob polnem dojenju porodno težo spet pridobi v starosti dva do tri tedne. Morda vam bodo dojenčka pomagali tehtati. Tehtanje pred podojem in po njem ne kaže, koliko mleka imate, pač pa kaže, koliko je bil dojenček na dojki tedaj aktiven. Preizkus večkrat ponovite, saj so dojenčki v različnih delih dneva različno razpoloženi. Če se izkaže, da je dojenček zelo šibek in na dojki kljub zbujanju in spodbujanju ne povleče skoraj nič mleka (niti kakšnih 20 mililitrov), najbrž potrebuje dohranjevanje. Dojite ga redno in dohranjujte. Vsak dan v istem delu dneva in enakih okoliščinah ga stehtajte. Beležite si težo in količino dodatka. Napredovati mora vsaj 120 gramov na teden (oz. najmanj 450 gramov v prvem mesecu, merjeno od najnižje teže). Ko se bo okrepil, skušajte povečati število podojev. Dodatek lahko postopoma zmanjšujete, če se dojenček že bolje doji in če začne pridobivati nadpovprečno, več kot 170 gramov na teden (vpr. 53, 57).