12. 11. 2016

99. Dojenje za vsako ceno?

 

Mati: Zelo se trudim z dojenjem enomesečnega fantka, toda po vsakem podoju dobi še dodatek, ki ga je čedalje več. Dojenje je zame mučno. Imam vdrte bradavice, dojim z nastavkom, po podoju si mleko iztiskam še s črpalko. Leva dojka ne tvori skoraj nič, na desni imam boleče ragade. Vse je le še vsakodnevna borba za mililitre mojega mleka. Cele dneve se ukvarjam samo z mlekom: dojim, pripravljam dodatek, hranim po steklenički, črpam. Zvečer izžeta padem v posteljo, a zbudim se še bolj utrujena. Počasi začenjam sovražiti dojenje. Mož meni, da bi se morala truditi, pa če otrok dobi le deset mililitrov mojega mleka na dan, ker je to najboljše. Pravi, da bi na mojem mestu vztrajal šest mesecev. S tem mi zbuja občutek, da se premalo trudim in da nisem dobra mati. Groza me je ob misli, da bo agonija trajala še pet mesecev. Večkrat sem mu že rekla, da ne morem več, pa noče slišati. Seveda vem, kako dobro je za otroka materino mleko, toda ne za vsako ceno! Moja psiha je načeta, po vsakem pogovoru sem žalostna in jokam. Ne vem, ali partnerja, ki me ne razume, sploh še cenim. Prosim, povejte mi, ali je res tako grozno, če otroka hraniš z nadomestnim mlekom?

Svetovalka: Žal mi je, da ste pod tolikšnimi pritiski zaradi hranjenja otroka. Dojenje za vsako ceno – ne, to ni dobro. Ženske nismo dojke na dveh nogah, smo celovite osebnosti, ki se trudimo biti najboljše ženske, partnerke in matere. Ne glede na to, kako se zaplete ali razplete dojenje, smo dale vse od sebe. Imamo svoje lastne poglede in vrednote, svoje močne in šibke plati, svoje pravice, svoje sanje in svoje meje, ki jih same najbolje poznamo. Dojenje je obdobje življenja, ki ga tako kot nosečnost in porod doživljamo zelo čustveno, zato je psihično izjemno stresno, kadar ne steče, kot smo si želele.

Pravite, da razmišljate o prenehanju dojenja, ker v tem vidite samo še borbo za mililitre. Preutrujeni ste, situacijo doživljate kot agonijo, zaradi katere na kocko postavljate svojo psiho in partnerstvo. Vaše besede berem kot prošnjo, ali lahko naredite v življenju to, kar čutite, da je prav – prenehate dojiti. Nikar ne sprašujte. Prav nobenega opravičila ne potrebujete ne pred seboj, ne pred otrokom, ne pred drugimi, da naredite korak, za katerega menite, da vam bo pretežko življenjsko situacijo spremenil na bolje. Odločite se in partnerju spoštljivo povejte, kako ste se odločili. Ni ga treba prositi za dovoljenje, prosite ga za razumevanje in podporo.

Težko je, kadar dojenje boli. A kritike in pretirana pričakovanja bolijo včasih še bolj. Od partnerja si zaslužite več kot le stališče o koristnosti materinega mleka (ki ga dobro poznate tudi sami). Vas jezi, da vas ne želi razumeti? Morda njega jezi, ker vam ne more pomagati, a tega ne zna pokazati na pravi način, z brezpogojno podporo in razumevanjem. Prvo leto po rojstvu otroka se partnerja znajdeta pred mnogimi preizkušnjami. Izziv ni le dojenje, pač pa neredko tudi nočno zbujanje, skupno spanje, bolezni, pogledi na zdravljenje, vzgojne dileme, skrb za gospodinjstvo. Vse to zbuja negotovost, izčrpanost, občutke krivde in lahko krha odnos. Starševstvo je preizkušnja, ki zahteva pogovore in kompromise.

Ste z dojenjem sami pri sebi pravzaprav že prenehali? Iščete le trenutek, da boste svojo odločitev brez stresa izpeljali? Če to drži, vas ne more nihče prepričati, da je nadaljevanje dojenja nekaj dobrega, koristnega in pozitivnega, saj je minusov za vas več kot plusov. Če je težava predvsem v preutrujenosti ali slabi komunikaciji in bi pomoč partnerja lahko še kaj spremenila, to jasno povejte, toda zadajte si cilj, ki ne bo pretežak. Anita je bila pripravljena z dojenjem prenehati. S partnerjem sta se dogovorila, da bo poskušala dojiti le še en teden, toda v tem tednu bo potrebovala bistveno več pomoči. Sklenila sta, da bo tisti teden nekdo drug skrbel za gospodinjstvo, da bo oče pripravljal dodatek in previjal otroka, ko bo doma, in da ga bosta zvečer vedno skupaj okopala. Ponoči bo otroka dvignil iz posteljice, ga položil k materi, pripravil dodatek, po hranjenju pa otroku podrl kupček. Poklicala sta znanko, ki je dula. Materi je vsak dan nekaj ur pomagala skrbeti za dojenčka. Ko je teden minil, sta se pogovorila, ali še zmoreta. Sklenila sta, da bosta nadaljevala še teden dni in spremenila nekaj malenkosti. Pogovor je odpravil stres, mati se je počutila bolje, dojenje pa je ob dodatku teklo dalje. Podobnih zgodb ni malo. Nekatere matere so kmalu ugotovile, da res ne zmorejo. Pogosto so težavnost situacije začutili tudi očetje, zaradi česar so na materinstvo gledali drugače. Družina pa se je kljub prenehanju dojenja še bolj povezala.

Če boste z dojenjem končali, to ne pomeni, da ne boste več mogli pomagati svojemu otroku, da bi bil krepak in zdrav. Nekoliko prej kot običajno, po dopolnjenem četrtem mesecu, boste najbrž lahko začeli umikati nadomestno mleko in ga nadomeščati z doma pripravljeno polnovredno gosto hrano (vpr. 68).

Vem, da se počutite, kot da se vam godi krivica. Niste sami in nekatere matere so v prav takšni stiski. Kljub vsem dosežkom sodobne družbe, kljub vsem informacijam in kljub pomoči, ki jo matere danes lahko dobijo, težave z dojenjem niso redke.

Vesna je imela dva meseca strašne težave z dojenjem: »Ko zdaj pomislim nanje, se mi ne zdijo več tako strašne, takoj po porodu, ob vsej utrujenosti in neprespanosti, pa sem mislila, da se mi bo zmešalo. Deklica je slabo vlekla, najprej sem jo dojila, nato hranila po steklenički, črpala, spet dojila, spet črpala. Zelo sem se trudila, a bilo je preveč stresno, zato sem prenehala dojiti. Prepričana sem, da nedojenje nikakor ni zadostna »kvalifikacija« za slabo mamo. Otroku daješ vse, kar zmoreš, tudi če ne dojiš. Hčerko imam nadvse rada in pozorno skrbim zanjo. Je sploh mogoče biti boljša mama?«

Nuša je bila v podobni stiski: »Mleka ni bilo od nikoder. Gnala sem si k srcu: Zakaj jaz, zakaj ne pomaga noben čaj za dojenje, kaj bo z mojim otrokom, ker nimam dovolj mleka? Spoznala sem, da bolj si ženem k srcu, manj je mleka. Po mesecu dni sem bila povsem izčrpana (čustveno in fizično). S težkim srcem sem prenehala dojiti. Danes se sprašujem, kako sem se sploh lahko tako obremenjevala. Otrok raste na prilagojenem mleku. Nežnost in bližino dobiva na mnoge druge načine.«

Mimi ima trimesečnega dojenčka: »Že iz porodnišnice sva odšla z dodatkom. Dojila sva se kar naprej, a vseeno ni bilo dovolj. Rekla sem si, da ne bom nikoli odnehala, da se bom trudila vse leto, pa če bo popil le deset mililitrov mojega mleka. Po treh mesecih sem ugotovila, da to ne vodi nikamor. Mleka je bilo čedalje manj. Dodatka nisem hotela povečevati, ker sem želela, da bi se fantek bolje dojil, toda tako je jokal, da se mi je paralo srce. Bila sem večinoma sama z njim, utrujena psihično in fizično. Čeprav mi je dojenje kljub naporu priraslo k srcu (res je lepo, ko se otročiček stisne k tebi in ga z dojenjem potolažiš), sem se včeraj odločila, da dodatka ne bom več omejevala. Še vedno najprej podojim, ko dojko odkloni, pa po želji dobi dodatek. Če bom zadovoljna in polna energije, bo tak tudi moj dojenček.«

Jana je dojila z nastavki, po dojenju si je mleko še iztiskala, nato je otroku ponujala iztisnjeno mleko in dodatek: »Vse skupaj me je izčrpalo. Patronažna sestra mi je svetovala, naj poskusim brez nastavkov. Poskusila sem in dojenje je steklo. Naučila sva se pravilnega pristavljanja in otrok se je dojil. Nato sem zbolela. Mleka spet ni bilo dovolj. Dojila sem 12 dni. Hudo mi je bilo prenehati, toda po sedmih tednih dojenček lepo raste tudi na nadomestnem mleku. Mož mi je stal ob strani, zato odločitev ni bila tako težka. Pogovorila sva se in ugotovila, da ponovnega vzpostavljanja dojenja po bolezni ne bi zmogla.«

Evin otrok je bil zaspanček: »Na prsih je trikrat potegnil in zaspal. Čez 20 minut se je zbudil. Dan in noč je bila ista pesem. Mleko sem si črpala in ga hranila po steklenički. Le tako se je lahko najedel. Ves čas sem morala dodajati nadomestno mleko. Imel je močne krče. Nato sva bila še v bolnici. Mleka je bilo čedalje manj. Po štirih mesecih sem se odločila, da preneham dojiti. Naredila sem vse, kar sem zmogla.«

Mija je dodatek po posvetovanju z zdravnikom začela uporabljati v porodnišnici: »Ko sva prišla domov, so sorodniki pametovali, naj opustim stekleničko in dojenčka bolj redno pristavljam k dojki, češ da bo tako mleka gotovo dovolj. Očitali so mi, kakšna mama sem, če se mi niti tega ne ljubi. Bila sem ves čas pod stresom. Vedno sem ga najprej dojila, nato je popil še dodatek. Razmišljala sem, da bom tak tempo zdržala kakšna dva tedna, toda zdaj se tako hranimo že pet mesecev. Po steklenički fantek dobi obrok hrane, dojka pa je za nežnost in umirjanje. Vsi smo zadovoljni in fantek lepo napreduje.«

Tanja je rodila nedonošenčka, ki je od rojstva pil po steklenički: »Doma sem ga pristavljala, a ni šlo, niti z nastavki. Nato sem si mleko črpala šestkrat na dan. Dobil je moje mleko in dodatek. Bila sem utrujena živčna razvalina. Črpanje me je ubijalo, saj je trajalo tudi po eno uro, mleka pa je bilo čedalje manj. Odločila sem se, da preneham dojiti. Zdaj je star mesec dni, pije prilagojeno mleko in odlično napreduje. Počutim se bolje. Ničesar si ne očitam. Z otrokom imava veliko telesnega stika in mož me razume, saj je videl, da se mi bo od vsega skupaj zmešalo.«

Fani ima dve različni izkušnji: »Moja zgodba o dojenju prvega otroka je z eno besedo katastrofa, obremenjena z vso literaturo in mnenji okolice ter s podatki iz šole za starše. Dojenje nikakor ni steklo. Že v porodnišnici so bile težave, odgovor sester pa je bil, da bom glede na velikost dojk lahko dojila do petega leta. Od kdaj neki je velikost dojk merilo za trajanje dojenja! Doma so težave naraščale in po tednu dni smo začeli dodajati. Bila sem na robu z živci, dojenček pa tudi. Sčasoma smo se umirili in prešli na prilagojeno mleko. Obremenjena z vsemi pripombami sem menila, da nisem dovolj dobra mama, ker svojega otroka ne dojim. V oporo mi je bil le partner, ki me je razumel. Ko sem bila drugič noseča, se nisem več obremenjevala z dojenjem. Seveda je ostal grenak priokus, a sem ga uspela zatreti. Enostavno nisem razmišljala, kako bo z dojenjem. Ko je drugi otrok prišel na svet, je dojenje kar steklo. Mali je zagnan sesalec, pravo nasprotje sestrice, jaz pa sem samozavestna mama. Dojiva se že 14 mescev. Če dojiš ali ne, vedno si najboljša mama svojemu otroku!«