12. 11. 2016

6. Nezmožnost tvorbe mleka

 

Mati: Slišala sem, da večina mater lahko doji, nekatere pa resnično ne morejo tvoriti dovolj mleka za svojega otroka. Ali to drži in koliko je teh mater?

Svetovalka: Da, to drži. Pojavu pravimo primarna nezmožnost laktacije. Sem prištevamo tudi situacije, kjer gre za primarno nezadostno delovanje laktacije. To pomeni, da nekatere ženske mleko deloma lahko tvorijo, ne vzpostavijo pa polnega dojenja.

Natančno ne vemo, kako razširjena je ta motnja. Dolgo je veljalo, da ima do tri odstotke žensk nerazvite mlečne celice, žleze ali vode oz. da ti ne delujejo pravilno, ker ima mati poškodbe dojk, prerezane mlečne vode ali poškodovane živce zaradi kirurških operacij na dojkah. Sem sodijo tudi redke bolezni (npr. okvara možganske žleze hipofize), zaradi česar laktacija ne deluje ustrezno ali pa se dojki sploh nista primerno razvili. Nekateri strokovnjaki menijo, da je takšnih mater v sodobni družbi čedalje več, podobno kot naraščajo degenerativne bolezni rodil in neplodnost, česar pred stoletji skorajda ni bilo. Zaskrbljujoč je porast bolezni hormonskega sistema, ki so lahko podlaga za slabše delovanje laktacije. Nanje v veliki meri vplivajo sodobna industrijska prehrana in onesnaževalci iz okolja, ki motijo hormonski sistem (npr. kemikalije v plastiki, pesticidi in drugi kemični ostanki industrije in kmetijstva). Nekatere matere morda ne tvorijo dovolj mleka zaradi neustrezne hormonske kontracepcije ali jemanja določenih zdravil. Delovanje laktacije lahko zavrejo tudi ostanki posteljice v maternici po porodu, dokler ti niso odstranjeni.

Nerazvito tkivo dojke imenujemo hipoplazija dojke. Pojav je težko prepoznati, kajti prvi znak, da ima mati nezadostno razvito žlezno tkivo, so pogosto prav težave z vzpostavljanjem tvorbe mleka. Čeprav dojenček pogosto in aktivno sesa, se mleko »ne pojavi« ali ne tvori dovolj dobro, da bi napredoval. Po podatkih mednarodne zveze za dojenje La Leche League je imela leta 1999 vsaka tisoča mati izkušnjo s primarno nezadostno laktacijo zaradi hipoplazije ali drugih vzrokov.15 Več primerov hipoplazije je med materami, ki so zanosile ob zdravniški pomoči s hormonskim zdravljenjem, saj imajo težave s plodnostjo in laktacijo včasih isti vzrok. To ne pomeni, da bo imela ženska po umetni oploditvi ali hormonski terapiji težave z dojenjem. Večina mater po teh postopkih lahko dobro doji.

Pri hipoplaziji opazimo nekatere zunanje znake. Dojki sta tubularne oblike (morda sta videti kot veliki ali majhni prazni vrečki), včasih sta precej oddaljeni ena od druge (pet centimetrov ali več), ena pa je pogosto znatno večja od druge.16 (Nobena ženska sicer nima povsem enakih in simetričnih dojk!) Nekatere ženske s hipoplazijo dojk imajo nesorazmerno velike ali izbočene bradavične kolobarje, v nosečnosti in po porodu pa ne zaznavajo prav nobenih sprememb ali občutljivosti dojk. Ker imajo takšne znake tudi mnoge ženske, pri katerih laktacija deluje pravilno, ni mogoče napovedovati, ali bo mati lahko polno dojila ali ne. Še več, tudi prve dni v porodnišnici (razen v zelo redkih situacijah) ni mogoče jasno zatrjevati, da ima ženska motnje v delovanju laktacije. K dojenju vedno pristopamo, kot da bo steklo. Mati mora dobiti čim več pomoči. Tudi kadar utemeljeno sumi na takšne težave, nihče ne more trditi, da ne bo mogla vsaj delno dojiti.

Pri delovanju mlečnih žlez igra bistveno vlogo hormonski sistem žleze ščitnice, ki uravnava izločanje večih hormonov. Študije o motenem delovanju ščitnice in vplivih na tvorbo mleka so skope, izkušnje pa kažejo, da se je pri številnih materah s pomanjkljivim izločanjem ščitničnega hormona tvorba mleka povečala po jemanju nadomestnih hormonov.17 Pri motenem delovanju ščitnice je večja težava ta, da se mleko oteženo sprošča iz dojk (izcejanje namreč poteka pod vplivom hormona oksitocina). Mleka je torej lahko dovolj, a če se slabo izceja, tvorba sčasoma upada. Te težave je mogoče zdraviti in mnoge matere jih dobro premagujejo.

Mogoče so tudi povezave s sindromom policističnih jajčnikov, ki bi lahko oviral tvorbo mleka.18 Sindrom bi lahko kritično vplival tudi na razvoj dojk, predvsem če bi se pojavil zgodaj v otroštvu ali v puberteti. Gre za motnje, povezane z izločanjem progesterona, ki igra pomembno vlogo pri razvoju dojk v puberteti in nosečnosti. Pomanjkljivo izločanje tega hormona lahko zavre rast in razvoj žlez.

Nezmožnost tvoriti dovolj mleka za svojega otroka je za žensko šok. Zgodbe mater, ki so se zavzeto pripravljale na dojenje, a niso uspele tvoriti dovolj mleka, so zelo žalostne. Okolica ni prizanesljiva, saj pogosto meni, da se mati ni dovolj potrudila. Četudi mati nedvoumno ugotovi, da je ena redkih žensk s premalo razvitimi dojkami, se lahko znajde v vrtincu občutkov krivde. Očita si, hkrati pa je jezna na strokovnjake, ki so jo učili o pomenu dojenja, niso pa je posvarili pred takšnimi zapleti. Ko spozna, da mora dojenček nujno prejemati nadomestno mleko, se zdi problem rešen, toda ni tako. Običajno ni nikogar, ki bi raziskal vzroke za slabše delovanje mlečnih žlez, zato mati ne izve, ali resnično ne zmore tvoriti mleka. Matere s takšnimi težavami pravijo, da je bilo pri »reševanju« prehranskega statusa dojenčka kršeno njihovo osebno dostojanstvo. Kadar je prizadeta materinska samozavest, pa je čas po porodu zelo stresen. Poveča se tveganje poporodne depresije ali pa mati naslednjo nosečnost doživlja bolj stresno.

Pa je z dojenjem res treba kar končati? Pravzaprav sploh ne. Mnogo situacij, ki sprva delujejo kot sum na primarno nezmožnost laktacije, se s pravimi ukrepi in dovolj pomoči deloma ali v celoti razreši. Ne pozabimo, da mati lahko doji tudi, če ne tvori celotne količine mleka, ki jo dojenček potrebuje, ali če tvori le malo mleka. Morda se bosta oba počutila veliko bolj povezana in srečna, če bo dojenček na dojki dobil nekaj mleka in veliko topline. Te potrebe so enako pomembne kot mleko samo. Zakaj bi moral dojenček sesati dudo, če se lahko umiri na materinih prsih?

Mati ima na voljo različne možnosti hranjenja in dohranjevanja. Odloči naj se, kot želi. Nobena »prava« rešitev ne obstaja. Način hranjenja dojenčka si izbere po svojih predstavah. Morda se sliši neverjetno, toda steklenička ni nujno potrebna. Nekatere matere, ki niso mogle tvoriti dovolj mleka, pripovedujejo, da so boljše počutje in samozavest dosegle z metodo hranjenja brez stekleničke. Dojile so s pomočjo laktacijskega sistema (vpr. 19, 58). Sestavljata ga cevka in posodica, kamor mati natoči nadomestno mlečno formulo ali donirano19 materino mleko ter si jo obesi okoli vratu (lahko jo zakrije z obleko). Iz posodice pelje tanka cevka, ki jo mati pridrži v roki ali prilepi tik ob bradavico. Otrok se prisesa na materino dojko, cevko pa mu vstavimo na jeziček skozi kotiček ustec. Sistem je preprost. Dojenček sesa na dojki in hkrati vleče nadomestno mleko po cevki. Prednost hranjenja po cevki je, da mleka ne zmanjka, hkrati pa dojenček spodbuja dojko, da izloči vse razpoložljivo materino mleko in ga dalje tvori. Ko se mati izuri v uporabi cevke, je hranjenje z laktacijskim sistemom skoraj enako dojenju. Dojenčka lahko pristavlja na dojko tudi zunaj doma. Mati s hipoplazijo dojk seveda potrebuje več podpore in razumevanja, kajti okolica težko sprejme, da ima pristavljanje na dojko tudi v takšni situaciji smisel in da prednosti presegajo akt hranjenja. Mati dojenčku s svojim telesom omogoča sesanje, toplino, varnost in ljubezen, ne glede na količino mleka v dojkah.

Reference:

  1. Cassar-Uhl D. (2009) Supporting mothers with mammary hypoplasia. Leaven, 45(2–3):4–14.
  2. Huggins K, Petok E in Mireles O. (2000) Markers of lactation insufficiency: a study of 34 mothers.  Current issues in clinical lactation, 25–35.
  3. Marasco L. (2006) The impact of thyroid dysfunction on lactation. Breastfeeding Abstracts, 25(2):9–12.
  4. Marasco L, Marmet C in Shell E. (2000) Polycystic ovary syndrome: a connection to insufficient milk supply? Journal of Human Lactation, 16(2):143–8.
  5. Matere, ki ne morejo tvoriti dovolj svojega mleka, imajo v mnogih državah prek sistema mlečnih bank brezplačen dostop do doniranega materinega mleka drugih žensk. Koristne povezave o doniranem materinem mleku in mlečnih bankah po državah: http://kellymom.com/nutrition/milk/donor-milk .