7. 6. 2016

39. Strah pred izgubo mleka

 

Mati: Naš fant bo kmalu star dva meseca. Dojenje je steklo, prvi mesec je pridobil 1,3 kilograma. Bilo je sanjsko, do pred nekaj dnevi, ko sem dobila občutek, da zvečer ni mleka. Zgrabila me je panika, ker ni hotel zaspati. Mislila sem, da je lačen. Pa očitno ni bil, saj je nato prvič zaspal kar za štiri ure skupaj! Naslednje dni sem imela ves čas v mislih, da mi bo zmanjkalo mleka, in res ga je bilo iz dneva v dan manj. Nekajkrat sem morala dodati prilagojeno mleko. Dojki sta bili mehki, prej pa vedno napeti (mleka je bilo res veliko, dojenček se je najedel iz ene). Ni mi jasno, kaj bi lahko bil vzrok za upadanje količine mleka? Je to res samo v glavi? Zelo se bojim, da bi mleko povsem zgubila in da bi dojenček moral na stekleničko. Obupana sem, razmišljam le še o tem. Mleko bom poskusila stimulirati s črpalko in tabletkami. Vse bi dala, da bi teklo kot prej!

Svetovalka: Postavili ste pomenljivo vprašanje, ali bi bil lahko strah pred izgubo mleka samo v glavi. Ne mislim, da bi bilo kaj narobe z vašo glavo ali psihičnim zdravjem, niti ne mislim, da bi se zaradi kakšnih psihičnih stanj zmanjševala tvorba mleka. V mislih imam neko drugo psihološko dimenzijo. Matere namreč zaradi sodobnih kulturnih norm, pritiskov okolice in napačnih informacij, ki jih dobivamo od vsepovsod, pogosto ne vemo, kaj je pri dojenju normalno in kaj narobe. Ker tega ne vemo, smo zmedene. Ker smo zmedene, dvomimo. Ker nas razjeda dvom, nas postane strah. Zaradi strahu si očitamo, obupujemo in se (tudi, ko se dojenčku dobro godi) oprijemamo rešilnih bilk, kot je steklenička.

Težave izvirajo iz kolektivne materinske zavesti, ki je v sodobni družbi v veliki meri utemeljena na strahu, da je laktacija nezanesljiv mehanizem in da mleka rado zmanjka. To ni res. Takšna prepričanja so nastala zaradi desetletij promoviranja stekleničk in nadomestnega mleka. Prenos znanja in umetnosti dojenja z matere na mater se je prekinil in danes si ljudje razne vzorce vedenja dojenčkov množično razlagajo kot pomanjkanje mleka, čeprav dojenček največkrat sporoča nekaj povsem drugega.

Laktacija, kot imenujemo proces tvorbe mleka, je stabilen in vztrajen naravni mehanizem. Vsakdanje tegobe, kot so materina utrujenost, negotovost in strah, ga ne morejo usodno zamajati. To vemo:

  • ker je človeška vrsta preživela skozi tisočletja, ne da bi v večji skupini žensk laktacija »kolektivno odpovedovala«, kot naj bi bilo značilno za minulih sto let sodobne industrijske družbe
  • ker hormoni po porodu intenzivno podpirajo delovanje laktacije; prav neverjetno je, da okolica matere sistematično svari pred pomanjkanjem mleka že v prvih tednih po porodu
  • ker se laktacija prve tedne (če je dojenček zdrav in aktivno sesa) praviloma dobro vzpostavi in deluje še mesece ali leta; nobenega razloga ni, da bi se na lepem kaj »zataknilo«
  • ker bi moral dojenček dlje časa (več dni) zelo slabo sesati, da bi zaradi slabega povpraševanja tvorba mleka začela postopoma upadati
  • ker tedaj, ko slabo sesanje povzroči upadanje tvorbe mleka, mehanizem še vedno lahko deluje v nasprotni smeri; če dojenček pogosteje sesa, se tvorba mleka poveča že v dnevu do dveh
  • ker se mleko tvori vsaj še kakšnih 45 dni za tem, ko se je otrok pri materi zadnjič dojil ali ko si je mati zadnjič iztiskala mleko63

Ključno obdobje vzpostavljanja laktacije je čas prvih ur ter prvih 4–6 tednov po porodu. Če dojenček ob materinem mleku primerno napreduje, je to nedvoumen znak, da se je tvorba mleka dobro vzpostavila, da mlečne žleze delujejo, kot morajo, in da je mati otroka sposobna hraniti s svojim mlekom. Ni razloga, da ne bi bilo tako tudi v prihodnje; mati lahko doji mesece ali leta.

V izjemnih primerih ima mati lahko nenadne resne težave s tvorbo mleka. Nekaterim materam se ob hudem stresnem dogodku, npr. ob tragični smrti v družini ali po travmatični prometni nesreči, pojavi močna psihična blokada določenih telesnih funkcij. Zavrto je lahko izločanje hormona oksitocina, ki skrbi za izcejalni refleks. Mleko se v tem primeru ne more (dobro) izcejati, težave pa so začasne in največkrat trajajo dan do dva ali nekaj dni. Mati mleko še vedno tvori, le izcejanje je ovirano in otrok teže pride do mleka. Utrujenost in zaskrbljenost, ki sta sprva prisotni skoraj pri vsaki prvorodki, nimata dramatičnega vpliva na laktacijo. Če bi se to dogajalo, bi človeška vrsta stežka preživela do danes.

Mati ne more kar »izgubiti mleka«. Ta mit izvira iz napačnih domnev, da bi moralo dojenje potekati po drugačnem urniku, da bi moral dojenček več spati, da bi morali biti materini dojki napeti … V ozadju je napačno razumevanje mnogih situacij.

Nerazumevanje poskoka v rasti. Kaj če se dojenček na lepem doji pogosteje, nemirno, v drugačnem ritmu? Dojenčki pogosto spreminjajo vzorec dojenja, posebej ko imajo poskoke v rasti. Tedaj se dojijo bistveno pogosteje. Prek mehanizma povečane stimulacije povečujejo količino mleka. Mati naj doji na otrokovo pobudo, ne oziraje se na ritem in občutek polnosti dojk. (vpr. 35)

Nerazumevanje dojenja brez urnika. Želodčki so majhni, materino mleko pa se prebavi že v uri do uri in pol. Dojenje na tri ure ni ne ideal ne pravilo. Za dojenčke je značilno dojenje v grozdih. Urniki resno ovirajo vzpostavljanje in nadaljevanje dojenja. Zdrav, donošen in aktiven dojenček si sam postavi svoj ritem. Lahko ima vsak dan drugačnega. (vpr. 30)

Nerazumevanje napetosti dojk. Se mleko še tvori, ko vas zmoti občutek praznih dojk? Seveda. Nekatere doječe matere nikoli nimajo napetih dojk. Večina opaža občasno napetost v prvih tednih, a ne nujno pri vseh podojih. Mleko se tvori v notranjosti telesa, ni ga treba čutiti. Dojenček, ki s pogostim sesanjem »naroča« več mleka, ga več tudi dobiva. Če mati »čaka na mleko« in podoje zamika, da »bi se mleko nateklo« in bi dojki postali napeti, povzroča nasprotno – mleka bo sčasoma manj, saj se ga manj porabi. (vpr. 3, 31)

Nerazumevanje večernega nemira. Skoraj vsaka mati ima kdaj zoprn občutek, da sta dojki povsem mehki, posebej zvečer. Morda je dojenček razdražljiv, preutrujen od dnevnega dogajanja, ima prebavne težave ali želi z nenehnim sesanjem nadoknaditi, kar je »zamudil« čez dan. Če primerno napreduje in polni pleničke (vpr. 14), ni vzroka za skrb. Dojenčku lahko ugodite z večerno »seanso« in tolažbo na dojki. Morda bo sesal večkrat zapored in prav tedaj dobival največ smetane. Ni vse v količini!

Nerazumevanje vzorcev spanja. Ali sit dojenček zaspi? Ne vedno. Spanec ni posledica količine mleka, ki jo popije. Če potrebuje globok spanec, bo trdno zaspal; morda se bo prej želel le kratko dojiti. Če se želi dojiti večkrat zapored, morda potrebuje več tolažbe in telesnega stika, spal pa bo kasneje. Je dobro polnil pleničke, se aktivno doji, napreduje, se razvija, ima napeto kožo? Potem se mu dobro godi.

Mehke dojke po dveh mesecih dojenja ne povedo ničesar o vaši zmožnosti dojenja. Napetost dojk ne bo več običajen pojav. Mleka ne izgubljate, le čutite ga ne. Vem, da lahko ta občutja vplivajo na vaš notranji mir in da se morate šele prepričati, da tvorba mleka res normalno poteka. Prepustite pobudo dojenčku. Pristavite ga, kadarkoli želi. Vedno mu ponudite še drugo dojko, da bo vsakokrat dobil čim več razpoložljivega mleka. Dojite ga tudi za tolažbo, telesni stik in uspavanje, saj tudi to spodbuja tvorbo mleka. Ni pomembno, kdaj se je nazadnje dojil. Ni pomembno, ali čutite mleko. Stimulacija s pogostimi podoji deluje običajno precej bolje od čajev in tablet. Lahko pa seveda poskusite tudi s tem (vpr. 55).

Preden mati uvede dodatek nadomestnega mleka, običajno predlagamo: nekaj dni gnezdenja (vpr. 36) ali dodatno iztiskanje mleka po podojih (kadar je dojenček zaspan oz. nevešč dojenja) in počitek. Za spodbujanje tvorbe mleka (vpr. 55) nekatere matere uporabljajo čaj za dojenje z grškim senom, zdravnik lahko predpiše tabletke za povečanje tvorbe mleka in ob slabem izcejalnem refleksu pršilo za sproščanje mleka, pomagati si je mogoče tudi s homeopatijo. Z dodatnim (iztisnjenim materinim ali nadomestnim) mlekom je treba dohranjevati dojenčka, ki pri materi ne sesa učinkovito, ima premalo podojev, preveč spi, napreduje pod spodnjo mejo (120 gramov na teden v prvem trimesečju), dojenja pa ni mogoče izboljšati.

»Izgubljanje« mleka zaradi uporabe stekleničke je pravzaprav še največja težava. Dojenčki lahko začno stekleničko čedalje pogosteje zahtevati, dojko pa odklanjati. Ob dodajanju nadomestka se tvorba mleka pri materi ne more povečevati, saj dojenček dojki premalo stimulira. Kolikor mleka redno pije po steklenički, toliko manj ga nastaja pri materi. To je začarani krog.

Mnogo mater ima po 2–3 mesecih dojenja enake dvome kot vi. Takšne stiske so hitro rešljive in škoda bi bila, da bi v kritičnem trenutku obupali. Obdajte se z ljudmi, ki zaupajo v vaše materinske sposobnosti. Povežite se z materami, ki so dojile leto in več. Odpihnite strahove in dojenje bo teklo tako kot prej ali še bolje, saj boste bogatejši za novo izkušnjo.

 

Referenca:

  1. Highton B. (2001) Weaning as a natural process. Leaven, 36(6):112–4. Dostopno prek http://www.lalecheleague.org/llleaderweb/lv/lvdec00jan01p112.html .