7. 6. 2016

27. Dojenje – nadomestna popkovina

 

Oče: Imamo tritedensko novorojenko. Mati jo podoji vedno na obeh dojkah in ji dojko vzame, ko preneha sesati. Ker deklica noče zaspati, naju skrbi, da se ni dovolj najedla. Ponovno dobi dojko, malo posesa, zadrema, spusti, toda ko jo odložimo, spet joka. To lahko traja dve uri ali več. Če deklici ponudiva dudo, jo sesa in takoj zaspi. Je lačna? Zakaj ne zaspi brez sesanja? Mati je zaskrbljena, oba sva že nekoliko razdražljiva, morda tudi zato, ker nama pravijo, da to ni dobro. Nekateri sprašujejo, ali ima mati dovolj mleka. Deklico smo stehtali in lepo pridobiva na teži, pogosto lula in kaka, je živahna.

Svetovalka: Spoštovani oče, z vašo deklico je vse v redu. Če dobro sesa, pogosto polni pleničke in lepo napreduje, ste lahko prepričani, da ima mati dovolj mleka in da dojenčica ni lačna. Preprosto je še premajhna, da bi znala zaspati sama, brez dojke ali njenega nadomestka.

Dekličino vedenje je zelo značilno za novorojenčke, toda kot takšnega ga starši sprva ne prepoznamo. Dvomimo, ker ne vemo, kako se običajno vede donošen, zdrav in polno dojen otrok. V naši kulturi je (zaradi nekajdesetletne zgodovine spodbujanja hranjenja z mlečnimi nadomestki) dojenje bodočim staršem predstavljeno le kot hranjenje. Dojenje pa je bistveno več kot zadovoljitev lakote in žeje – je nadomestna popkovina. Dojenje otroku omogoča:

  • da se odžeja in nahrani; prednje mleko je redkejše in odžeja, tekom podoja se gosti, zadnje mleko pa je polno smetane, ki nasiti, uravnoteža prebavo in omogoča dobro napredovanje
  • da zadovolji prirojeno potrebo po sesanju, ki je potreba sama po sebi in vpliva na počutje
  • da se umiri in uspava; zdrav in aktiven dojenček pogosto kratko drema v varnem naročju, uspava pa se z dojenjem
  • da v materinem naročju zadovolji potrebe po varnosti, ljubezni in telesni bližini
  • da ob kakršnihkoli težavah (npr. po napornem porodu, zaradi prebavnih težav ali bolezni) s sesanjem odpravi ali omili nelagodje in bolečino
  • da se potolaži na najbolj naraven način, kadar je prestrašen ali vznemirjen

Nekateri dojenčki potrebujejo bistveno več bližine kot drugi, ves čas bi bili povezani z nadomestno popkovino. Zdrav, donošen in aktiven dojenček je odlično »opremljen« z mehanizmi sporočanja staršem, da ne zna biti dolgo sam (ali komaj kaj), da zanj posteljica ni najljubši kraj, da je za samostojno igro v ležalniku prezgodaj, da odsotnost fizičnega stika sproža frustracijo. Zato novorojenček, tudi ko ni lačen, tako pogosto išče sesanje, topilno in občutek varnosti v naročju. Skoraj nenehna potreba po sesanju in telesni bližini pa lahko starše močno preseneti.

Dojenčki, ki se dojijo na svojo pobudo in imajo možnost neomejenega telesnega stika, so običajno bolj umirjeni. Odzivanje staršev na potrebe dojenčkov je dobra popotnica, da bodo postali zaupljivi malčki ter samozavestni otroci, najstniki in odrasli. Dojenčki potrebujejo starše, ki se ne odzivajo le na njihove fizične potrebe, kot sta lakota ali mokra plenička, pač pa tudi na čustvene potrebe. Dojenje igra pri tem ključno vlogo, saj dojenček prek dojenja zadovoljuje celo paleto potreb.

Napotki sorodnikov, prijateljev in znancev so običajno dobronamerni, a ne nujno točni. Najbrž boste še večkrat deležni nasvetov, kako so drugi ljudje ravnali s svojimi otroki, toda to ne bo nujno delovalo pri vas. Dober ukrep za eno družino je lahko nočna mora za drugo. Premislite, kaj ustreza vam in vašemu otroku. Če čutite, da nek nasvet za vas ni pravi, se prijazno zahvalite in brez opravičevanja naredite tako, da se boste počutili kar najbolje.

Matere so po porodu fizično utrujene. Porod in nega novorojenčka sta naporni nalogi. V naši razviti družbi pa moramo k temu dodati še psihično utrujenost, povezano z nenehnimi pritiski iz okolja, da mati morda »nima dovolj mleka« in da »nekaj zagotovo počne narobe«, če dojenčkovo vedenje ni takšno, kot drugi pričakujejo. Le mati, ki dobi resnično pomoč in podporo, hitro spozna, kaj ji dojenček sporoča in kako se na ta sporočila odzvati. Spozna, da »sme« dobro dojen otrok na dojki tudi dremati, da je dojka odličen način uspavanja in umirjanja, da je dojenje lahko tudi zanjo čas počitka in skupnega dremeža. Kadar poteka brez težav, je dojenje tako za otroka kot za mater fizično in psihično pomirjujoče, saj se izločajo hormoni, ki oba umirijo in uspavajo. Življenje je lepo in mati je lahko vsak dan bolj samozavestna v svoji novi vlogi.

Tudi oče ima pomembno vlogo. Nekateri ljudje na počutje matere ne vplivajo dobro. Njihovi nasveti ne pomagajo ne dojenčku ne materi. Oče družino varuje pred pritiski, kritikami in neprimernimi nasveti. Mati potrebuje pozitivno energijo in čim več pomoči partnerja, ne le fizično, ampak tudi moralno podporo.

Samozavest prvorodke pogosto najeda zmotni nasvet (ki zveni kot neizpodbitno dejstvo), da bi se moral dojenček dojiti po obrokih. A dojenje nima nič skupnega z urniki ali obroki (vpr. 30)! Ne drži, da mora imeti polno dojen otrok med podoji ustrezne intervale in da zaspi, ko je sit. Dojen otrok po dobrem podoju morda zvedavo opazuje okolico ali pa želi še večkrat sesati, preden trdno zaspi.

Tako kot vaša deklica se tudi drugi dojenčki večinoma dojijo v grozdih. To pomeni, da se dojenček podoji večkrat zapored v nekaj urah. S kratkimi prekinitvami se npr. lahko doji vse dopoldne, ves večer ali polovico noči. V tem času morda večkrat zadrema ter se takoj prebudi, ko ga odložimo. Ko je buden, je lahko miren ali jokav. Morda mu je treba pomagati podreti kupček, ga previti in nositi. Z dojenčkom je tedaj veliko dela. Praviloma temu sledi nekaj mirnih ur, ko končno trdno zaspi. Včasih ga zlahka odložimo, drugič bolj mirno spi v naročju ljubeče osebe. Tako sliši zvoke bitja srca in šumenja žil, ki jih je poslušal v maternici in ob katerih se počuti varno.

Ni treba, da je vedno mati tista, ki dojenčka umiri in uspava. Tudi mati potrebuje odmor za malico ali toplo prho. Če dojenček po podoju še ni umirjen, ga lahko nosi in umirja oče ali kdo drug, ki materi pomaga in ne seje nepotrebnih dvomov. V krizi morda pomaga tudi duda, pogoste uporabe dude pa se izogibajte zaradi sesalne zmede in zato, ker dojenčki, ki redno sesajo dudo, praviloma popijejo manj materinega mleka (vpr. 34).