7. 6. 2016

2. Me in naše matere

 

Mati: Mati me ni dojila. Ženske v družini pravijo, da morda tudi jaz ne bom imela mleka, saj je to lahko dedno. Teta je morala z dojenjem prenehati, ker naj bi imela vodéno mleko, neprimerno za svojega otroka. Vem, da je danes o dojenju znanega več kot pred desetletji, pa vendar se sprašujem, ali je strah, da ne bom imela mleka, upravičen.

Svetovalka: Medgeneracijske razprave o dojenju so izjemno občutljive in boleče. Mnoge matere po več desetletjih še vedno spremlja negotovost, zakaj niso mogle dojiti, s tem pa so lahko povezani nezavedni občutki krivde. Bodimo strpne, pozorne in razumevajoče, kadar tema nanese na nezmožnost dojenja. Vedno namreč obstaja tehten razlog, zaradi katerega neka mati ni nadaljevala z dojenjem. Razlog je lahko preprosto ta, da ni imela informacij, s katerimi bi rešila svoje težave, ali pa zaradi bolezni, stresa, okoliščin, o katerih lahko sodi le ona sama, ni zmogla dovolj energije in moči za reševanje teh težav.

Kar ste opisali, je pravzaprav zgodba večine naših mater. Odpotujmo za trenutek dobrega pol stoletja v preteklost. To je bil čas vzpona prehranske industrije in čas navdušenja nad tem, da zna človek v tovarni izdelati nekaj, kar naj bi se primerjalo z naravno hrano, kot je materino mleko. Navdušenje je šlo, če opazujemo z današnjimi očmi, predaleč. Industrijske mlečne formule so že konec 19. stoletja postale intenzivno oglaševan izdelek, korporacije, ki so ga izdelovale, pa so čedalje pogosteje namigovale, da dojenčki za zdravje potrebujejo več kot zgolj materino mleko.2,3 Takšna stališča so nekritično povzemali številni zdravniki in porodnišnice,4,5,6 katerih mnenje je materam sčasoma pomenilo več od izkušenj ženske skupnosti (njihovih mater, babic, prababic in drugih žensk, ki so dojile svoje otroke in so še imele znanje o dojenju). Zdravniki, farmacevti, medicinske sestre in prehranski strokovnjaki, ki so spodbujali hranjenje z nadomestnimi formulami, niso imeli znanja, kako reševati težave z dojenjem. Ob zagotovilih, da je industrija izumila »idealni nadomestek«, se je trud v tej smeri pravzaprav zdel nesmiseln. Tisti, ki so spoznali zmoto, so z uvedbo etičnih kodeksov kasneje zavrli prosto oglaševanje mlečnih formul, toda korporacije so kodekse redno kršile, kar na čedalje bolj prikrite načine počno še danes.7 Razmere so materam močno oteževali tudi miti, ki so bili tedaj zelo glasni: da je dojenje nehigienično in nečisto početje, da materam povzroči povešene dojke, da je treba dojenčku postaviti urnik hranjenja in mu ne dovoliti prostega pristavljanja (sicer bo postal razvajen in nevzgojen). Prevladalo je mnenje, da mora biti mati »svobodna« in se čim prej vključiti v delovni proces. Dojenje ni imelo statusa »koristnega dela« in ga nima še danes. Uporaba stekleničk je pod vplivom komercializacije postala bolj normalna od dojenja, dojke pa so med tem postale seksualni simbol – dojenje je takšno percepcijo seveda motilo. Mnoge ženske so želele dojiti, toda zaradi duha tistega časa niso dojile dlje od nekaj tednov ali morda nekaj mesecev. Pomoči ni bilo, četudi se je – kot nemalokrat danes – zapletlo le zato, ker so dojenčku vsilili urnik dojenja na tri ali štiri ure (vpr. 30). Otrok ni mogel priti do dovolj mleka in je začel napredovati slabše. Stagnacijo teže so si razlagali s tem, da mati nima dovolj mleka ali da je njeno mleko »šibko«. Neredko so ob opazovanju mleka napačno domnevali, da je »vodéno« in neprimerno (vpr. 60).

Minula desetletja so edino dojenju nenaklonjeno obdobje človeške zgodovine. V izjemno kratkem času se je v razviti zahodni družbi to žensko znanje prenehalo prenašati, nadomestila pa so ga stališča, povezana z industrijo nadomestnega mleka. To je čas t. i. medgeneracijske luknje, ko je v tisočletjih preizkušen kulturni prenos znanj, veščin in vrednot o dojenju prekinila komercializacija. Na srečo si znanje še lahko povrnemo in mnoge matere danes spet znamo dojiti. Preseganje medgeneracijske luknje je počasen proces, zagotovo pa bomo današnje matere svoje znanje laže prenašale na hčere, snahe in vnukinje.

Zelo verjetno je torej, da vas mati ni dojila zato, ker ste se rodili v času, ko je umetnost dojenja nadomestilo navdušenje nad dosežki prehranske industrije. Ni vam treba živeti v strahu, da boste imeli tudi vi takšne težave, kot sta jih imeli vaša mati in teta. Matere v minulih desetletjih niso imele takšnih možnosti dojenja kot danes. Spoznanja o tem so za ženske boleča. Nekatere tega ne želijo slišati. Poskusimo razumeti tisti čas. Prepričana sem, da se bo vsaka mati, teta ali babica skupaj s svojo hčerko, nečakinjo ali vnukinjo veselila, da je malo bitje dojeno kljub neobetavni družinski zgodovini.

 

Reference:

  1. Apple RD. (1986) »Advertised by our loving friends«: the infant formula industry and the creation of new pharmaceutical markets, 1870–1910. Journal of the History of Medicine and Allied Sciences, 41(1):3–23.
  2. Kaplan DL in Graff KM. (2008) Marketing breastfeeding – Reversing corporate influence on infant feeding practices. Journal of Urban Health, 85(4):486–504.
  3. Greer FD in Apple RD. (1991) Physicians, formula companies, and advertising. A historical perspective. American Journal of Diseases of Children, 145(3):282–6.
  4. Howard FM, Howard CR in Weitzman M. (1993) The physician as advertiser: the unintentional discouragement of breast-feeding. Obstetrics & Gynecology, 81(6):1048–51.
  5. Rosenberg KD, Eastham CA, Kasehagen LJ in Sandoval AP. (2008) Marketing infant formula through hospitals: the impact of commercial hospital discharge packs on breastfeeding. American Journal of Public Health, 98(2):290–5.
  6. Walker M. (2012) Stealth formula marketing – coming soon to a city near you? Journal of Human Lactation, 28(3):278–80.